Bodočnost ni isto kot prihodnost. Je darilo smrti, kot bi rekel Derrida, ta veliki in že pozabljeni filozof, ki ga nihče več ne bere. Na prvi pogled zveni grozno, v resnici pa je nekaj zelo prijaznega in koristnega za vse.

V knjigi z naslovom Darilo smrti zapiše, da je človek zelo posebno in zapleteno bitje, kajti samoniklo verjame, da obstaja skrivnostni del njegove identitete, njegove eksistence, njega samega, ki ga je zelo težko spoznati – če sploh. Še bolj zanimivo pa je, da sem in tja človek reče drugemu človeku, da mu vidi globoko v dušo, da je spoznal njegov najbolj skrivni del duše, skrivne kotičke, ki jih še sam ne pozna. Kako je mogoče, da drugi človek pozna skrivne kotičke mene samega, ki jih še sam ne poznam?

Freudov odgovor na vprašanje je zelo jasen: za vsako zavest obstaja nezavedno in zavest nima nobene posebne strasti, da bi ga prepoznala oziroma razumela. Derrida ima prav: ljudje smo zapletena bitja.

A če lahko drugi vendarle vidi v moj skrivni jaz, zakaj ne bi zmogel tega tudi sam? In če obstaja skrivni del mene samega, ki je dostopen samo bogu, kar pomeni, da bo zame vselej skrivnost, nima nobenega smisla reči, da je to moja skrivnost. Potem preprosto ni smiselno trditi, da jo pozna drugi človek.

Morda gre za skrivnost skrivnosti, pravi Derrida, ki ni za nikogar, ki sploh ne more postati predmet vednosti – skrivnost o sami naravi skrivnosti. Taka skrivnost ne pripada in ne obstaja kraj, kjer bi obstajala. Ko se torej sprašujem, kdo sem v resnici, se sprašujem, kdo je ta jaz, ki se sprašuje, kdo je. Kateri jaz lahko zastavi vprašanje o resničnem jazu, o sebi, ki je skrivnost skrivnosti? O kakšni odgovornosti pred bogom potemtakem govorim in kaj to sploh pomeni?

Kdor je zmožen za filozofsko misel, bo nadaljeval z branjem, drugi seveda ne. Zadeva je namreč še bolj zahtevna. Jaz se lahko sprašuje o sebi le, če govori, če je simbolno bitje. Brez jezika ni spraševanja o skrivnosti skrivnosti in odnosu do boga, ni spraševanja o odgovornosti, o tem, kaj mi je storiti na tem svetu.

Toda jaz ima tudi tole izkušnjo: ko uporabljam jezik, že vem, da ni moj, da ne pripada meni, da ni moja lastnina, da nisem njegov gospodar, kot bi rekel Freud. In temu spoznanju se pridružuje še eno: stvari mi vselej uhajajo iz rok, nikoli jih ne morem povsem in v celoti določiti. Ali ima tako filozofsko razmišljanje kakšne empirične posledice? Ima. A pojdimo najprej k fikciji, ker dobro ponazarja odgovor na zapisano vprašanje.

Predsednik Snow (Donald Sutherland) je ključna oseba Iger lakote, čeprav je splošno prepričanje, zlasti mladih, povsem drugačno. Je namreč tisti, ki ve. Ni oseba, za katero se predpostavlja, da ve, saj zares ve. Ve, kaj so igre, čemu so namenjene, zakaj in kako so nastale, zakaj jih vsako leto ponujajo ljudstvu, zakaj mora toliko mladih vedno znova, leto za letom, umreti nasilne smrti, ki zabava zdolgočasene in cinične pripadnike elit. Poleg tega pa ve še nekaj.

Ve, da Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence) nekaj ve; mladenka namreč ve, da mora pridobiti na svojo stran ljudstvo, multitudo, če hoče preživeti; brez multitude se ne more rešiti niti ona niti vsi drugi, vključno z elitami. Brez vednosti bo najverjetneje umrla, multituda pa bo še naprej to, kar je.

Najpomembnejše pa je tole: vednost, ki jo zastopa, je radikalnejša od vednosti, ki jo zastopa Snow. Ta sicer objektivno ve, kakšna je objektivna realnost, toda Katniss ve, kakšna bi lahko bila; razlika je odločilna.

Pomembna je torej objektivna vednost o svetu, pomembno pa je tudi spoznanje, da obstaja vednost, ki je nadvse nevarna za obstoječa družbena razmerja. To pomeni, da je nevarnost zlasti za prihodnost oziroma za bodočnost, ki ne more in ne sme biti taka, kot je sedanjost. In nikakor ni nujno, da prihodnost bo.

Noam Chomsky v nekem razgovoru o prihodnosti človeštva reče zelo preprosto: čez stoletja bodo zgodovinarji, ko bodo raziskovali 20. stoletje, govorili o zmožnosti človeške rase za samouničenje, ki ni povezana le z atomskimi bombami, temveč tudi s podnebnimi spremembami in prekomernim razsipavanjem z energijo.

Za globalne spremembe sveta, ki so nujne potrebne, če sploh hočemo preživeti, ne zadošča objektivna vednost in ne zadoščajo psihoterapevtske intervencije, pa če so še tako učinkovite. Freud je prav zato ob koncu življenja govoril o nelagodju v kulturi, o prihodnosti neke iluzije, o Mojzesu in monoteistični religiji, o množični psihologiji in analizi jaza. Terapevtske obravnave posameznikov in posameznic so dosti premalo, ker ne bodo nikoli dosegle desetih odstotkov populacije. Za spremembe, če je sploh še čas, potrebujemo veliko močnejšo silo.

Predsednik Snow dobro ve, da elite ne bodo storile ničesar za spremembo – so že preveč degenerirane. Obenem ve, da bo multituda sledila Katniss, ki sicer ni psihoterapevt.

Zakaj bo multituda sledila Katniss? Zaradi problemov, ki so skupni, zaradi zavesti, da je probleme treba rešiti in da jih elita ne bo reševala. Tak je začetek komunizma. To ni nikakršno transhistorično stanje, idealno življenje multitude. Daleč od tega. Komunizem se začne s konkretnim preseganjem egoizma in egocentričnosti posameznikov, ki privede do vpogleda v skupne probleme, zaradi katerih so ogroženi vsi ljudje, vključno z elitami. Saj podnebne spremembe ne bodo prizanesle nikomur.

Obstaja možnost trenutnega vpogleda v naravo komunizma, zaradi katerega ljudje vzkliknejo: saj niti ni tako grozno, kot smo se sprva bali, ker smo mislili, da je edina oblika komunizma stalinizem!

Nikakor ne smemo pozabiti, da so Stalin in njegovi tovariši ponaredili zgodovinska dejstva, vezana na Lenina in njegovo delovanje, in izoblikovali ortodoksno različico oktobrske revolucije in vsega, kar je storil Lenin; podobno so po Jezusovi smrti izoblikovali ortodoksnost, ki jo predstavniki religioznih oblasti zagovarjajo še danes.

Vsaka ortodoksna različica kakega dogodka ali kake vednosti predvsem izključuje nekoga ali nekaj. Kdor zares želi razumeti karkoli, se bo zato najprej pozanimal, kaj je izključeno.

Iz povedanega sledi en sam sklep: bodočnost, ki ni nadaljevanje sedanjosti in ni prihodnost, bo komunistična ali pa je sploh ne bo.