Je kaka rešitev?

Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje.

Če na kratko povzamem:

- Monetarno suverena država, pri kateri obstaja trg in zanimanje za obveznice, kot kaže le-te izdaja za uravnavanje likvidnosti in doseganje ciljne obrestne mere in ne za zadolževanje in porabo;

- Taka država je na vrhu hierarhije denarja in ga lahko ustvarja brez omejitev (kar pa ne pomeni, da ekscesna kreacija ni tako ali drugače škodljiva);

- Ker ni plačilno omejena, je edino smiselno, da država kot eno izmed prioritet določi tudi polno zaposlenost prebivalstva in začne s svojimi programi to prioriteto tudi podpirati;

 - države evroobmočja niso monetarno suverene - niso na vrhu hierarhije denarja; podobne so ameriškim zveznim državam.

Glavne napake v evroobmočju pa so:

- monetarna in fiskalna politika sta ločeni;

- ni avtomatične transferne unije; center porabi premalo;

- ni enotnih evroobveznic, ki bi bile sprejemljive povsod;

- ECB ne sme prosto odkupovati državnih obveznic na primarnem ali sekundarnem trgu;

- ECB ni bil dan uradni mandat posojilodajalca v skrajni sili;

- ECB ima samo enojno ključno nalogo: krotenje inflacije, ne pa tudi polno zaposlenost;

- nesmiselna pravila: nefleksibilno pogodbeno pravilo 3 % deficita kot % BDP in pravilo 60 % javnega dolga kot % BDP;

- ni enotnega bančnega nadzora.

Borut Pahor ima zato prav, ko pravi, da so prava pot Združene države Evrope. Teoretiki zarote bodo ob tem poskočili v zrak in razlagali skrito agendo ene svetovne vlade itn. Vendar so vsekakor prava pot, če želimo evro obdržati, kajti uspešne denarne unije skoraj gotovo ne more biti brez celostnega pristopa in institucionalnega povezovanja. Videli smo, da je problem evroobmočja večplasten in strukturen in da dolgoročna temeljita reforma v praksi pomeni predvsem:

- enotno fiskalno unijo oz. evropsko finančno ministrstvo, ki bi nadziralo pobiranje davkov in porabo;

- centralizirano izdajo skupnih enotnih obveznic;

- bančno unijo - enoten nadzor nad bančnim sektorjem in enotno shemo reševanja bank.

- centralno banko, ki bi delovala kot posojilodajalec v skrajni sili.

Vsi ti atributi v bistvu obstajajo v sistemu Združenih držav Amerike, kar je eden izmed poglavitnih razlogov, da so se veliko bolje soočile s krizo, medtem ko se Evropa v njej še vedno utaplja.

Bistvene napake so torej že v samem dizajnu, saj ta ne ponuja fleksibilnosti, zadostne elastičnosti, monetarne suverenosti in posojanja v skrajni sili. Zato obstajata zgolj dve alternativi: razpad evra in vrnitev na nacionalne valute ali pa temeljita reforma monetarne unije po vzoru Združenih držav Amerike. Potrebna je torej temeljita preobrazba, vendar, kot kaže, to ni splošni uvid strokovnjakov. Medtem ko nekateri vidijo edino opcijo v nadzorovanem razpadu unije, se pojavljajo tudi predlogi reform, ki pa se ubadajo samo z reševanjem trenutne situacije in predlogi, ki se tičejo partikularnih reform, npr. povečanja konkurenčnosti perifernih držav. Ashoka Mody npr. vidi poglavitno rešitev v mehanizmu restrukturiranja državnega dolga:

»Četudi bi bila fiskalna unija izvedljiva in bi dovoljevala nepovratne transferje iz centralnega skupnostnega proračuna v države v stiski, mora biti vzpostavljen kredibilen proces za neizpolnjevanje dolžniških obveznosti in restrukturiranje dolga.« (str. 38)

Kljub temu, da bo odpis dolga v določeni meri verjetno potreben, menim, da so tovrstni predlogi kratkovidni in da ne reformirajo evroobmočja v zadostni meri.

Obstajajo pa tudi predlogi, ki zahtevajo temeljitejšo reformo. Darvas tako ugotavlja, da sta evropski reševalni mehanizem in večja aktivna vloga ECB samo substituta za odsotnost velikega zveznega evropskega proračuna. Jan Kregel kot fundamentalno reformo vidi v možnosti ECB, da deluje kot posojilodajalec v skrajni sili, da lahko odkupuje obveznice posameznih držav in v novem skupnem fiskalnem agentu, ki bi lahko šel v deficit:

»... problem bi lahko rešili, če bi ECB lahko delovala kot posojilodajalec v skrajni sili, kar bi vladam dovolilo doseči ustrezno raven rasti ...«

ECB bi morala pozivati k temu, da bi lahko Evropska Komisija šla v deficit, ki bi se financiral z izdajo splošnih evropskih obveznic.

Rešitev problemov evra ne leži v povečani politični integraciji; rešitev je v tem, da dovolimo novemu fiskalnemu agentu ali Evropski Komisiji da gre v deficit, ki bi generiral zadosten suficit v visoko zadolženih državah, da bi servisirale in poplačale dolg, ki ga trg noče refinancirati.« (str. 4)

Skupina za evrokrizo pri Inštitutu za novo ekonomosko razmišljanje (Institute for New Economic Thinking) kot dolgoročne reforme predlaga uvedbo: vloge posojilodajalca v skrajni sili, fiskalno unijo, bančno unijo, mehanizem za restrukturiranje dolga in skupne obveznice.

Podobnih mnenj in predlogov bi lahko našli še nekaj, na tem mestu si poglejmo samo še predloga, ki se tiče Target2. ECB se je problema začela zavedati in je 6. septembra 2012 uvedla program neposrednih denarnih transakcij ('Outright Monetary Transactions - OMT'), ki pa mu je nasprotoval nemški predstavnik v ECB. Le-ta dovoljujejo ECB nakup državnih obveznic pod določenimi pogoji. Vendar se program aktivira šele, ko država zaprosi za pomoč (in ko se strinja z makroekonomskimi pogoji in prestrukturiranji – politiko zategovanja pasu). Zato Bill Mitchell meni, da bo program dolgoročno pogorel, ker ne dovoli stimuliranja gospodarstva prek deficitov. Perry Mehrling pa podpira idejo OMT, ker po njegovem predstavlja prvi korak k skupnim evro obveznicam, ki za nobeno državo (in NCB) ne bi bile sporne, in k skupnemu centraliziranemu trgovalnemu računu po vzoru ZDA ('System Open Market Account – SOMA').

Povedano zgoščeno: evroobmočju manjkajo bistveni elementi, ki so prisotni v ameriškem sistemu (oz. sistemu drugih suverenih valut), pri čemer je potrebno izpostaviti dejstvo, da je pravilo 60 % dolga kot % BDP glede na ameriške izkušnje preveč velikodušno (v ZDA se države držijo pravila o uravnoteženih proračunih, imajo manj dolga, pa so kljub temu pod budnim očesom finančnih trgov). Brez vključitve le-teh bo verjetno prisiljeno v razpad, glavna krivda pa bo najverjetneje padla na Nemčijo, ki zavira reforme in vsiljuje politiko varčevanja. Alternativna opcija so seveda nacionalne suverene valute in neodvisna monetarna in fiskalna politika.

Nekateri bi na tem mestu dejali, da je glavni problem ravno v nacionalnih oz. enotnih valutah in da bi bila prava rešitev popolni prehod na množico lokalnih valut. Kljub temu da podpiram eksperimentiranje z lokalnimi menjalnimi sredstvi (ki pridejo prav ravno v časih krize), pa po mojem mnenju ne morejo predstavljati realistične celostne rešitve. Najbolj očitni razlog je vprašanje, v kateri valuti bi uvozniki plačevali za material in dobrine? Ker gre za mednarodno trgovino, bi to morala biti ena izmed večjih mednarodnih valut. Tako bi bile lokalne valute prav tako podvržene tveganjem, ki jih prinašajo menjalni tečaji. Prav tako bi morale obstajati finančne institucije, ki bi izvajale plačila. Kako bi se (tudi znotraj države) knjižila različna množica valut, če ni enotne obračunske enote, ki bi jih izenačevala? Bi obstajali uradni menjalni tečaji med njimi? Bi bili fiksirani in po kakšnem ključu? Lokalne valute bi prav tako verjetno ponujale premalo fleksibilnosti in elastičnosti pri zagotavljanju potrebnega financiranja (kredit je lahko koristen). Končno, na lokalnih valutah je potrebno stalno delo (vsaj na začetku prostovoljno), da ne zamrejo. (to je zgolj nekaj iztočnic za razmišljanje v tej smeri, ki bi sicer terjalo samostojen članek).

ECB je bila upravičeno deležna kritik, vendar se je po eni strani držala pravil, ki so jih določili drugi, po drugi pa je ukrepala kot centralna banka mora ukrepati, če so pravila preveč utesnjujoča – z njihovo kršitvijo. Bila je edina, ki je evro obdržala skupaj, vendar to ni dovolj. Največ problemov pravzaprav povzročajo Nemčija in evrobirokrati, ki morajo odrasti in se nehati igrati trmastega in užaljenega otroka, ki bi se na vsak način rad igral s svojo igračo. Potencialni problemi evroobmočja so namreč znani že desetletja. Trenutno ozkogledo vztrajanje evropskih politikov na čelu z Nemčijo pri togi politiki varčevanja in pravzaprav statusu quo je najslabša možnost, ki bo na koncu prizadela vse. Saj se verjetno spomnite: narod lačen je ful drugačen. Socialna stiska zaradi nespametne ekonomsko-monetarne politike lahko rezultira tudi v ekstremnih družbenih manifestacijah, ki si jih ne želi nihče. Prihodnji meseci in leta bodo pokazala, koliko smo se naučili iz tisočletne zgodovine evropskih konfliktov ...