V filmu Igre lakote (The Hunger Games, 2012) vidimo, kako ljudje za računalniškimi konzolami manipulirajo z okoljem, v katerem potekajo igre lakote. Ko želijo, da se Katniss Everdeen vrne k preostalim udeležencem igre, ker je po njihovem mnenju preprosto predaleč od njih, kratko malo zanetijo požar, podrejo nekaj dreves in jo tako na naraven način prisilijo, da se obrne. Iz njenega zornega kota je seveda vse videti naravno – požari se v gozdu pač dogajajo, drevesa se podirajo. Na podoben način danes manipulatorji manipulirajo z ljudmi, ki bi hoteli biti samostojni, kritični in bi želeli misliti. Najbolj srhljivo pri tem pa je, da jim prek intelektualcev, terapevtov in drugih dušebrižnikov ponujajo celo občutke samostojnosti, razne samopodobe, občutke samozavesti, čustveno inteligenco, kot jo imenujejo, kritično misel in neodvisnost. Vse z enim samim ciljem: preživetje kapitalizma.

Lenin je leta 1908 ob obletnici Marxove smrti, Pariške komune in marčne revolucije spregovoril o pomenu (pariške) komune. Sto in nekaj let pozneje je njegovo razmišljanje enako aktualno in pomembno, kot je bilo takrat, ali pa je še bolj aktualno.

Lenin se uvodoma obrne k Marxu in navaja njegovo svarilo iz leta 1870, ko opozarja proletariat, naj nikar ne popusti pred omamo lažne nacionalne ideje. Naloga proletariata je namreč jasna, pravi Marx: socialistična osvoboditev izpod jarma buržoazije. Drugače rečeno: naloga proletariata ni poenotenje ljudstva v nekakšnem skupnem, prijaznem socialističnem projektu. Prva naloga je osvoboditev ljudi.

Pariška komuna je v tej perspektivi sijajen dokaz, kako znajo delavci uresničiti to, o čemer buržoazija samo govori. Kaj torej uresničijo?

Uresničijo idejo o demokraciji, solidarnosti in skupnem življenju brez medsebojnega izkoriščanja. Ljudje ustanovijo komuno, odpravijo birokracijo in omogočijo, da sami volijo uradnike, pravi Lenin. Zelo preprosto. A naredijo tudi dve napaki, ki se nikakor ne smeta ponoviti.

Prvič. Delavci se ustavijo na pol poti. Ne odpravijo izkoriščanja, ne razlastijo izkoriščevalcev, temveč začnejo sanjati o pravičnosti. Ne polastijo se na primer bank.

Drugič. Delavci postanejo nenadoma preveč velikodušni. Namesto da bi iztrebili sovražnika, skušajo nanj moralno vplivati. Videti je, kot da ga hočejo prevzgojiti, da bi skupaj zakorakali proti lepši bodočnosti za vse.

Katastrofa je seveda neizbežna. Sovrag se zbere, temne sile se združijo in sledi krvavi majski teden, kot ga imenuje Lenin.

Kljub porazu in zlomu komune pa je njen pomen univerzalen. To pomeni, da velja tudi danes. Česa se lahko naučimo iz poraza naši tovarišev?

Naučimo se lahko nekaterih ključnih lekcij.

Prvič. Komuna jasno pokaže vsem v Evropi, da delavci lahko organizirajo življenje na povsem novih temeljih, da je torej drugačno skupno življenje, kot smo ga navajeni, možno.

Drugič. Delavci pokažejo na pomen nasilja, kajti zastopniki buržoazije in samega kapitalizma niso naivni pubertetniki, ko bodo mirno gledali samoorganiziranje delavcev.

Tretjič. Delavci razbijejo naivno vero v občenacionalna prizadevanja buržoazije. Ta namreč vselej skrbi za svoje interese in interese kapitala, ne za interese občestev.

Nauk je torej tale. Ravnodušnost ljudskih množic je največji sovražnik delavske revolucije, saj jo neposredno in sproti preprečuje. Današnji kapitalizem prek svojih zastopnikov prav zato nenehno skrbi za njihovo ravnodušje. Zasipava jih z dobrinami, da bi se zaposlili in zabavali ter ostajali ravnodušni.

Množice je torej treba vzgojiti, pravi Lenin. Same od sebe se ne bodo niti organizirale niti prebudile iz ravnodušja. Vzgojiti jih je treba do višjih oblik boja, kot jih imenuje Lenin, saj se z vpitjem pred parlamentom ali razvijanjem čustvene inteligence zgolj smešijo.

A tudi delavci se morajo najprej otresti iluzij in zablod, zato se morajo nenehno izobraževati. Ali kot sta rekla Lenin in Tito: treba se je učiti, učiti in še enkrat učiti. 

O čem se morajo učiti delavci danes?

Zlasti se morajo učiti, kako se organizirati, kako so se organizirali njihovi predniki, pri čem so bili uspešni, kakšne napake so delali. Učiti se morajo tudi prepoznavati sovraga. Kapitalizem danes uporablja nove prijeme za obvladovanje množic, ki jih nista poznala niti Marx niti Lenin, saj jih takrat še ni bilo – vsaj ne v tako razviti obliki, kot obstajajo danes.

Delavci se morajo učiti tudi od Freuda, kajti sodobne oblike subjektivnosti, ki se prilegajo kapitalizmu, so drugačne, kot so bile še nekaj desetletij nazaj. Študij psihoanalize je zato obvezen.

Zlasti pa je obvezen vpogled v teorijo subjekta. Brez nje lahko delavci naredijo nepopravljive napake v svojem boju, na katere je opozarjal Lenin, opozarjal pa je tudi Marx. Vse se namreč začne s subjektom, z zmožnostjo človeških bitij, da se vedejo kot subjekt, o čemer sem obširno spregovoril v knjigi z naslovom Teorija subjekta, spregovoril pa je tudi Alain Badiou v knjigi z enakim naslovom.

Kaj je subjekt in zakaj je tako pomemben? Subjekt je gesta, s katero človek povsem spremeni pogled na svet, kot ga imenujejo. Subjekt je edini, ki ne gleda na svet na drugačen način, temveč na novo definira sam svet.

Delavci nikakor ne smejo biti naivni in se ne smejo bati nasilja. Z moralnim prevzgajanjem buržoazije ne bodo prišli daleč. S pozivanjem k pravičnemu vedenju in razvijanju vrednot tudi ne.

Današnjega kapitalizma ne moremo uspešno problematizirati, če so naša teoretska izhodišča predkapitalistična, naivna, moralizatorska, psihološka, psihoterapevtska etc. Če smo brutalno realistični, cinični in pragmatični, smo že do vratu pogreznjeni v ideološke in oblastne prakse, kajti živimo v ciničnem svetu, v katerem se sam sistem obnaša po načelu vse je zgolj pragmatična igra, v kateri je pomembno preživeti in se obenem še zabavati, dobro imeti in se družiti z drugačnimi ljudmi.

Ko torej današnja prevladujoča osebnost misli, da nima nobenih iluzij (več) in da ve, kakšna je realnost, ki se ji je pač najpametneje prilagoditi, da leže (pardon: laže) preživi, je že na strani oblasti, že zastopa sam sistem, ki je izkoriščevalski, kar seveda pomeni, da mu pomaga pri izkoriščanju delavcev in sebe, saj je tudi sama delavec.

Sprejeti moramo torej logiko revolucije, na primer francoske, ki je v resnici zelo preprosta: revolucija pomeni prekoračitev fantazem in odpiranje zgodovine. Odpre jo, ker jo lahko odpre in ker jo mora odpreti. A nikoli ne moremo vedeti vnaprej, kaj se bo zgodilo dan pozneje. Tveganje, da bo šlo kaj narobe, moramo preprosto vzeti na svoja ramena.   

Največje tveganje v Sloveniji je trenutno seveda v tihem pristajanju na vladno politiko, ki jo vodijo podkupljeni neoliberalni postkomunistični levičarji, ali pa tiho upanje, da bo desni populizem zopet prišel na oblast in vzpostavil red v hiši.

Marxova lekcija je tudi tale: če zares hočemo razumeti delovanje kapitalizma, moramo raziskati vse mogoče oblike nasilja, ki jih sistem potrebuje, da sploh obstaja. Ali drugače rečeno. Danes potrebujemo delitev, o kateri je govoril Jezus, bolj kot vsako iluzorno in navidezno poenotenje v smislu vseslovenskega gibanja.

Kaj namreč hočejo desni populisti? Hočejo vladavino prava, transparentno, pošteno delovanje sistema, socialno in demokratično državo, izgon tajkunov etc. In kaj hočejo neoliberalni levičarji? ISTO!