Izvorna socialistična in komunistična, družbeno enakostna, emancipacijska, neposredno demokratična in sorodna naprezanja se v pogojih nizke stopnje splošnega družbenega blagostanja nujno sprevržejo v takšne in drugačne oblike 'nasilno enakostnih in kolektivnih rešitev'. K temu prispeva tudi in predvsem pomanjkljivo znanje, razgledanost in kultura večine ljudi (proletariata, družbenih podrejencev ...), kar je posledica (dalj časa trajajočega) družbenega neblagostanja in načrtnega neizobraževanja ter nekultiviranja proletariata oz. družbenih podrejencev, odrekanja njihovi pravici do znanja, razgledanosti in kulture s strani družbene vrhuške. Dodatno pomemben, morda celo bolj pomemben razlog za prej omenjene 'nasilne rešitve' pa je nasilni odpor nosilcev 'starega reda', 'stebrov stare družbe', gospostvenih, neenakostno usmerjenih vrednot, ki je uperjen proti osvobodilnim naprezanjem nosilcev družbeno emancipacijskih vrednost. To je bila osnovna zgodba 19. in 20. stoletja pa seveda vseh predhodnih.

V 21. stoletju (in naslednjih) ima človeštvo zgodovinsko novo in predvsem v temelju drugačno možnost za uveljavitev 'novo-socialističnih', družbeno enakostnih, emancipacijskih in podobnih vrednot – pač zato, ker sta stopnja družbenega blagostanja in obseg družbeno ustvarjenega bogastva v splošnem višja kot v preteklosti in ker so v primerjavi s preteklostjo mnogo večje tudi možnosti pridobivanja in ustvarjanja znanja, informacij, kulturnih dobrin, splošne kultiviranosti.

Vendar novi, v splošnem boljši 'blaginjsko-kulturni temelji' ne zadoščajo, da bi se paradigma enakosti, enakih možnosti, 'nove socialističnosti' uveljavila 'sama od sebe'. Potrebna je še vrednostna, idejna sprememba temeljnih odnosov med ljudmi, sprememba pojmovanja sočloveka. Če bo v družbi še naprej prevladovala hierarhična, gospostvena, neenakostna, neempatična matrica medčloveških odnosov, novo ustvarjeno družbeno bogastvo ne bo uporabljeno za boljše življenje širokih krogov ljudi, pač pa v prid vrhuške in krepitve njenih nasilnih državnih aparatov (vojska, policija, oboroževanje, nazorski sistemi, večina religij, množična občila, kakovostno izobraževanje samo za družbeno vrhuško...). Poglavitni namen omenjenih aparatov je seveda vzdrževati gospostvo, hierarhijo, družbeno neenakost in splošno družbeno sprtost/konfliktnost/napetost.

Za to, da bodo gospodokratski vrednostni matrici (ki je zakamuflirana v 'demokratično masko') trajno pristrižene peruti, je treba med drugim premišljeno, dodelano in predvsem ustvarjalno nadgraditi idejno, izkušenjsko in simbolno dediščino izvornega socializma in komunizma, emancipatoričnih in humanističnih stremljenj ter gibanj iz 19. in 20. stoletja, pa tudi iz predhodnih (razsvetljenstvo, humanizem...). V okviru te nadgraditve je treba zavreči tiste dele pretekle idejne dediščine, ki so bile 'umazane zaradi boja z umazanim nasprotnikom' in/ali so bili nasledek prenizke stopnje splošnega znanja, razgledanosti in kulture. Obenem pa je treba ohraniti in predvsem ustvarjalno dodelati vse tiste dele idejne dediščine, ki imajo univerzalno, tj. v več različnih družbah in družbenih skupinah prepoznano in priznano kakovostno razsežnost.