Ko se v trgovini postaviš v vrsto, pa ti tisti za tabo vztrajno naslanja svoj voziček na rit, ga prijazno prosiš, naj odneha. Ko nekaj sekund zatem spet začutiš kovino na zadnjici, v opozorilo zgolj ritneš; morda je človek raztresen. Ko se takoj zatem voziček vrne na 'svoje mesto', pa se znajdeš v nedorečeni okoliščini …

V naši državi poleg precej obsežnega nepisanega ljudskega pravilnika velja na stotine zakonov, na tisoče popravkov ter na desettisoče aktov, odločb in pravilnikov. A kljub temu obstaja kup okoliščin, ki lahko povzročijo hudo kri, pa niso nikjer niti omenjene. Mnoge so povezane z vrstami …

Kaj storiti s človekom, ki ti med stanjem v vrsti vztrajno vdira v osebni prostor, se te dotika, se naslanja nate, se vate zaletava s svojimi predmeti, ti diha za ovratnik ali prestopa čakalno črto, ti kuka čez ramo in se skuša vriniti pred tebe? Če je gneča, boš nekaj tega seveda pretrpel. Če gneče ni, mu boš dal za začetek bolj ali manj prijazno vedeti, da te to moti in naj se umakne.

Po mojih izkušnjah sodeč je verjetnost, da se bo umaknil, skoraj nična. Najverjetneje ti bo namenil pogled, ki bo pričal, da v njegovi glavi ne poteka nikakršna obdelava tega, kar si mu povedal. Strašljivo pogost je tudi odgovor: »Ne!« ki mu običajno sledi samogovor, še raje pa obveščanje drugih prisotnih o slabem stanju tvojega duševnega zdravja …

Mu boš vrnil z enakim, kot ti dopušča zakon? Ne, ne boš se naslanjal nanj, ker ti je to prav tako zoprno, kot če se on nate. Če si vročekrven, ga boš zmerjal nazaj, a od tega ne bo nobene koristi, le vsi prisotni se bodo slabo počutili. Če si zadržan, ne boš storil ničesar in boš pustil, da nadaljuje s svojim vdiranjem v tvoj osebni prostor in te obtem še zmerja, kar tudi ni ravno rešitev začetne okoliščine …

Boš uporabil silo? Nekoč sem pisal na policijo; popisal sem dve takšni okoliščini, v katerih sem bil udeležen in sem uporabil silo. Zanimalo me je, ali sem bil upravičen do tega. Žal je bil odgovor, da ne. Tipa, ki sem ga v skoraj prazni banki prosil, naj ne stoji tik za menoj, pa je potem, ne da bi se umaknil, nekaj minut s svojo partnerko razpravljal o tem, da bi me bilo treba strpati v norišnico, nato pa se je hotel postaviti pred mene, pa sem mu nakano preprečil s komolcem, torej ne bi smel udariti. Naj bi mu torej pustil, da se postavi pred mene? To pa že nevarno diši po Divjem zahodu …

Z vrsto so povezane še druge nedorečene okoliščine … Je to, da oseba s polnim vozom hrane spusti naprej nekoga, ki ima samo mleko, obveza ali zgolj vljudnost? Mora to storiti sama od sebe? Ima pravico odkloniti tudi na izrecno prošnjo, čeprav se ji nikamor ne mudi, ne da bi bila deležna grdih pogledov in komentarjev? Je kaj drugače, če se mudi njej ali tistemu z mlekom? …

Kako oblikovati vrsto, ko se odpre nova blagajna? Po načelu Divjega zahoda ali … Znanka mi je pripovedovala, kako je v Angliji, kjer je ljudski pravilnik stanja v vrsti zelo dodelan, stala v vrsti pred blagajno. Ko so odprli drugo, se je po balkanskih šegah iz nizkega štarta pognala nadnjo. Nato pa jo je po rami potrkal neki gospod in ji razložil: »Vsak drugi, gospa!« …

Zanimivo je, da se listek z zaporedno številko, ki ga vzameš ob vstopu v trgovino ali urad in povsem nadomešča vrsto, ni prijel pri nas, ampak v deželah, kjer z dihanjem za ovratnik in podobnimi nevšečnostmi skoraj nimajo težav. Kot da si pri nas ljudje želijo teh nevšečnosti …

Spomnim se, da sem pred leti prvič na naših tleh opazil podajalec listkov na mesnem oddelku v enem od Mercatorjev. Stal je sredi praznega prostora tri metre od pulta, ob katerem so se drenjali čakajoči. Nekateri so torej imeli listek, drugi sploh niso vedeli zanj … Jaz sem ga vzel in z užitkom počakal, da se na zaslonu prikaže moja številka, ne da bi se mi kdo približal na več kot pol metra. Ko je moja številka prišla na vrsto, pa je spet nastopila nedorečena okoliščina – mesar je takoj po pritisku na gumb začel streči nekomu brez listka. Ko sem mu ga pomolil pod nos in se začel usajati, se je sicer posvetil meni, a z besedami: »Če pa nekateri nimajo listkov …« Pa je bil spet Divji zahod, z listki ali brez … Nekaj tednov kasneje so listki izginili in spet je bila samo dobra stara vrsta …

Na vrste se navezuje tudi poglavje o tem, kdo časti. Najlažje bi bilo seveda, če bi vsak plačal svoje, a potem ne bi bilo razlogov za nedorečeno stanje, ki omogoča prepiranje, tepenje po rokah in kradenje časa natakarjem. Trajne druščine se ponavadi dogovorijo, da celoten zapitek plača vsakič nekdo drug, vendar se dogovora ne držijo. Kdo torej plača: tisti, ki je na vrsti, bogatejši ali bolj vztrajen? A je pri nas sploh možno to urediti tako, da bi plačila v gostilnah potekala brez izpadov in da se obenem ne na kratek ne na dolgi rok nihče ne bi počutil izkoriščanega ali manjvrednega? …

Navsezadnje gre pri vsem skupaj zgolj za pohlep, za voljo po moči in časti, a ne?