V Kinoteki sem pred nekaj urami spregovoril o nujni potrebi po spominjanju. Danes je namreč že del popularne kulture zatrjevanje, da je Freud presežen in pozabljen, kar je vsekakor simptomatično. V resnici Freuda potrebujemo bolj kot kadarkoli, le da večina ljudi tega ne ve, njihova brezbrižnost, ki je sicer del kapitalističnega delirija, pa jim je bolj v škodo kot v korist. Pravzaprav je v škodo vsem nam, saj smo zaradi brezbrižnosti še bolj patetične žrtve psihologističnega, pastoralnega kapitalističnega manipuliranja kot sicer.

Prav zato sem začel s kratkim komentarjem k Freudovemu znamenitemu spisu Končna in neskončna analiza iz leta 1937, ki prinese enega ključnih psihoanalitičnih spoznanj o resnici tega, kar se dogaja vsakemu človeku ves čas njegovega življenja.

V spisu Freud opozori na določeno zagato, problem in rešitev zagate obenem. Pacient ob koncu analize namreč začuti, da se bliža konec, ki si ga želi, a ga obenem navdaja s tesnobo, zato je na trenutke videti, kot da sploh ne želi ozdravitve. Konec analize namreč pomeni separacijo, ločitev, o kateri spregovori Freud.

Konec torej ni zlitje z kozmosom, razširitev zavesti o harmoničnem vesolju in začetek zdravega življenja brez stresa, živčnosti in hitenja. Daleč od tega. Je nekaj neprimerno pomembnejšega in boljšega.

Pacient pride v analizo z željo, ki jo naslovi na analitika. Od njega pričakuje, da ga bo odrešil trpljenja. Ko je videti, da bo končno odrešen, pa se začne obotavljati. Postaja negotov. Videti je, da njegovo vedenje ni več konsistentno z željo, ki jo na začetku usmeri k analitiku.

Vsakdanja izkušnja velikanske večine ljudi ponazarja zapisano. Govorim o izkušnji gotovosti in o potrebi po taki izkušnji. Človeška bitja se pogosto obnašajo, kot da so njihova življenja konsistentna in polno varnosti oziroma gotovosti; ljudje težko prenašajo negotovost.

Gotovost pa ni preprosta in ni nekaj, kar bi človek zlahka dosegel. Vezana je namreč na objekt želje in njegov status znotraj eksistence. Ljudje niso samo bitja potreb, temveč so predvsem bitja želje. Tu pa nastane problem. Objekt želje namreč ne obstaja in sploh ni nič. Objektivni status dobi le, če podpira fantazmo. Freud ve, da objekt želje daje občutek gotovosti in konsistentnosti fantazme oziroma človekovega pogleda na svet, toda vse to je le iluzija, zabloda, prevara, ki jo mora pacient odkriti.

Pacient zato ne odide k analitiku zgolj zaradi lastnega trpljenja, temveč tudi zaradi potrebe po spoznanju resnice lastne eksistence, ki pa je precej bolj kompleksna, kot si je sploh kdaj predstavljal.

Svet je namreč objektivno nedoločljiv in človekovo eksistenco v njem bistveno določa princip neodločljivosti. Iluzije in prevare so sicer nujne, vendar prav zaradi njih potrebuje človek spoznanje resnice. Vsak človek je ujet v dialektiko resnice in iluzij.

Psihoanaliza je zato teorija resnice, ne osebnosti ali kaj podobnega, kar bi radi ljudje; in še najmanj je psihoterapija.

Za človekovo konsistentno zaznavanje in razumevanje sveta je torej odločilna fantazma, ki jo Freud imenuje imaginarni scenarij; brez fantazme ni sveta. A ta je lahko konsistentna le, če obstaja objekt želje, zavit v iluzijo. Konec analize zato pomeni nujno separacijo, ločitev od objekta želje, saj fantazma zagotavlja trpljenje. Prehod k novemu in drugačnemu življenju je mogoč, spremlja pa ga občutek negotovosti in nevarnosti. Tu najde oprijemališča za eksistenco subjekt, ki ni ego, duša ali sebstvo.

Znotraj fantazme prehod ni mogoč. Ljudje imajo zato spontani občutek, da so fantazme v njihovo dobro, saj ponujajo vsaj približno konsistentnost, varnost in gotovost. Toda vsaka fantazma ima še eno razsežnost. Fantazme namreč pomenijo: ponavljanje istega; inertnost; občutek, da človek nikamor ne napreduje; redundantnost ali preobilje. Vse to je zelo logično.

Ljudje so večinoma ujeti v fantazme, zato kar naprej ponavljajo celo tisto, kar jim očitno ni v korist. Katera koli sprememba v življenju, pa naj gre za posameznika ali za občestva, se lahko zgodi le, če se ljudje obnašajo kot subjekti.

Konec analize pomeni prekoračitev vsega zapisanega – subjekt se znajde onkraj fantazme. Loči se od objekta želje, ki ji zagotavlja konsistenco, separacija pa nikakor ni prijetna.

Kapitalistično življenje je zato polno fantazem in na vsakem koraku se zdi, da mora biti vse v življenju ves čas prijetno, prijazno in da se morajo ljudje kar naprej z nekom ali z nečim strinjati. Torej je prenapolnjeno s ponavljanjem istega, kopičenjem istega in nenehnim zatrjevanjem, da vse raste in se bohoti, čeprav je očitno, da to s smislom človeških eksistenc nima nobene resne zveze. Kapitalizem je treba preseči, ne pa ga obnavljati, saj je v zadnji instanci zaradi uničevanja okolja in kopičenja istega celo absurden.

Ključno vprašanje danes je zato tole: Ali so ljudje pripravljeni na separacijo? Če niso, lahko pripravimo kovčke.

Onkraj fantazme je odločitev za novo življenje. Ko se Neo v Matrici odloči za rdečo tabletko, mu Morfej, bog sanj, reče, da ostaja v Deželi čudežev, on pa mu bo pokazal, kako daleč sega zajčja luknja. Druga možnost je seveda kapitalistična: Neo se zbudi v domači postelji in verjame, kar pač hoče verjeti. Odločitev za modro tabletko je torej odločitev za kapitalistične fantazme, zaradi katerih je človek suženj imaginarnih scenarijev, ki sploh niso njegovi, čeprav verjame, da so.

Človeško bitje je strukturno nujno in logično zmožno za subjekt. Ta se ne boji upora. Upira se zakonu identitet, ker predstavlja in zastopa samo nekonsistentnost sveta, ki zato nikoli ne more imeti določljive identitete.

V tem je velika Freudova revolucija. Je prvi znanstvenik, ki dokaže, da človek ne more živeti konsistentno, ker je sam svet, v katerem živi, odprt in nedoločljiv. Subjekt zato ni negotov, ampak je sama negotovost sveta. Svet ne pozna resnice in je ne premore; subjekt jo kreira in izreka, ko presega fantazme.

Človek, ki ne preseže lastnih fantazem, je zgolj ubog.