Sedaj je pravi čas. Sociologi, ekonomisti, vlada in intelektualci trdijo, da nihče ni ponudil alternative kapitalizmu. Pojma nimajo, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Če bi bili pri zdravi pamet, bi vedeli, da imajo lahko tovarne v lasti zgolj delavci, ki ustvarjajo vrednost. Vse drugo so nebuloze. Po katastrofi se bo zgodilo natanko to: delavci bodo končno prevzeli tovarne.

Katastrofa, taka in drugačna, namreč nujno bo.

Dolar se bo kmalu zrušil. Kitajci to zelo dobro vedo. Američani bodo vse težje odplačevali dolgove, potem pa bo prišlo do zloma. Kaj bo torej sledilo svetovnemu zlomu gospodarstva, ki se hitro približuje?

Napovedani zlom ameriške ekonomije bo prizadel ves svet. Številni ekonomisti vanj ne dvomijo več. Številke so že sedaj zelo zgovorne. Štirje Američani od petih bodo bodisi izgubili službo, se soočili z revščino ali boni za hrano; skoraj 50 milijonov Američanov že živi v revščini ali na njenem robu; trije od štirih imajo izkušnjo ekonomske negotovosti. In ne govorim zgolj o temnopoltih Američanih; milijoni vseh Američanov so brez vsakega zdravstvenega zavarovanja; milijoni nimajo nobenih prihrankov za starost, ko bodo brez pokojnin. Ljudi, ki govorijo o vnovičnem zagonu ameriškega gospodarstva in rasti, bi morali nemudoma poslati v Sibirijo.

Enako velja za preostali svet.

Konec oktobra letos je bil v New Yorku forum. Njegov naslov: Za naš denar gre. Forum je potekal v All Souls Unitarian Church. Poudarek je natanko ta: za NAŠ denar gre. In medtem ko v naši državi trenutno vsi navijajo, vsaj tak je vtis, ker so vsi tiho, za to, da se vrnemo v stare kolesnice in zaženemo vse živo, da bo zopet rast in bo veselje, resni ljudje razmišljajo, kako spremeniti kapitalizem, ki na omejenem planetu z omejenimi viri dokazano ni dober za večino ljudi. Še naši pravnuki bodo plačevali za banke, ki jih je treba rešiti, da bodo še bogatejše, z njimi pa bodo bogatele tudi elite, a zdi se, da nam je kratko malo vseeno in da vse skupaj celo radostno podpiramo in se veselimo še večje družbene razslojenosti, še večjega izkoriščanja, ki ga bo prinesla privatizacija, s katero bodo neodgovorni posamezniki nagrabili še več bogastva, še manj javnega zdravstva in večje bede. Če nas gledajo Marsovci, si upravičeno mislijo, da smo pač nori ali pa tako primitivni, da nam preprosto ni pomoči.

Številke torej.

Strokovnjaki pravijo, da je bilo nedavno neurje na Filipinih najmočnejše doslej. Še nikoli niso izmerili take sile, tako močnega vetra in vsega drugega, kar sodi zraven. Te dni se je na južnem delu Zemlje utrgala gigantska ledena gora, ki meri 710 km². Strokovnjaki jo budno spremljajo, saj lahko povzroči veliko težav ladjam. Pred tremi meseci je bilo v teh krajih kar nekaj dni zapored 41 stopinj v senci. Podatki zadoščajo za razmišljanje o srhljivem razkoraku med surovimi naravnimi procesi, ki jim je kajpak čisto vseeno za ljudi in civilizacije, ter ljudmi, ki modrujejo in vrtijo svoje klišeje, kot da teh procesov, ki že resno ogrožajo veliko ljudi, kmalu pa bodo vse, sploh ni. Zanikanje pač, o čemer je vse življenje govoril Freud in poudarjal, da so ljudje veliko bolj zainteresirani, da ne vedo, kaj se dogaja, kot pa obratno; danes seveda zlivajo gnojnico po njem in trdijo, da je psihoanaliza zastarela. Ljudje so se torej pripravljeni dobesedno truditi, da ne bi vedeli, kar pomeni, da brezbrižnost in nevednost nikoli nista naključni ali slučajni. Kapitalizem je tudi zaradi tega v deliriju.

Iskreni in pošteni slovenski intelektualci, na primer sociologi, pa mirno dodajajo, da elite morajo biti. To je tako, kot če bi kdo rekel, da drevesa morajo biti. Vsak otrok namreč ve, da lahko so, ni pa nujno, saj jih večji del časa, odkar obstaja življenje na tem planetu, preprosto ni bilo. V kapitalizmu, nadaljujejo intelektualci, morajo biti tudi svobodni trgi; družbena razmerja moči jih ne smejo vznemirjati in ne smejo vplivati nanje, saj potem ne bi bili več svobodni. Taisti intelektualci seveda ne berejo Marxa. To je tako, kot če fiziki ne bi brali Newtona. Ni čudno, da družboslovci in humanistični intelektualci med fiziki in matematiki – pa tudi sicer – v glavnem ne uživajo ugleda. Saj ga niti ne zaslužijo.

Zgodba ima nadaljevanje. Kapitalizem sam od sebe sproža krize in ustvarja monopole, koncentrira in kopiči kapital v rokah elit, medtem ko delavci životarijo. Intelektualci ne bodo nikoli znali pojasniti, zakaj je tako. Obstaja velika potreba po organskih intelektualcih, kot jih je imenoval Gramsci.

V Sloveniji jih ni niti za vzorec, kar dokazuje, kako daleč nazaj v srednji vek smo se vrnili. V resnici smo v srednjem veku, zato se uveljavlja tudi izraz neravnovesja. Države presojajo glede na to, kolikšna so njihova finančna, gospodarska in druga neravnovesja. Potem jim delijo nasvete za zmanjšanje neravnovesij. Logično je, in to ve vsak otrok, da se morajo države truditi, da ne bi več imele neravnovesij. Odsotnost neravnovesij pomeni ravnovesja. Na primer naravna. Države bi torej morale postati naravne, harmonične tvorbe, v katerih vladajo ravnovesja. Človeka lahko ob takih neumnostih še kap.

Neravnovesja ali harmonija nista ničesar drugega kot prazna označevalca, ki ju vsakdo lahko napolni s svojo fantazmo. Torej ne pojasnjujeta ničesar. 

Označevalci, ki ne pojasnjujejo ničesar, temveč prispevajo k nevednosti, se nenehno vrtijo med ljudmi. V resnici jih je kot listja in trave, zato je vtis, kot da so vsi ljudje za: gospodarsko rast, tekmovanje na svobodnih trgih, ravnovesja, harmonije, socialno državo, vladavino prava, demokracijo, večstrankarski sistem, vrednote. Prav tako se zdi, da so vsi proti: korupciji, nepoštenemu bogatenju, klientelizmu, nepotizmu, izkoriščanju delavcev, monopolom, vmešavanju države v gospodarstvo. Vsi naj bi tudi videli luč na koncu tunela. Zdi se, da so vsi za to in proti onemu, pa vendar se nič ne zgodi. Seveda se ne – prav zaradi tega. Toda zanikanje je verjetno premočno.

Intelektualci, vlada in drugi torej ne vedo, da tržna ekonomija doslej še nikoli ni bila svobodna in ni delovala brez pomoči države. Še več: svobodna tržna ekonomija je leseno železo; država je nujno potrebna za delovanja gospodarstva. Resnično ne bi škodilo, če bi gospe in gospodje prebrali knjigo z naslovom The making of global capitalism: the political economy of the American Empire, ki sta jo spisala Leo Panitch in Sam Gindin. Vem, da je ne bodo.

Pa še nekaj se je zgodilo v zadnjih letih. Kapitalizem se namreč lahko dvigne le, če poveča stopnjo profitabilnosti. Noben njegov zastopnik pa nima pojma, kako to narediti v svetu, v kakršnem pač v tem trenutku živimo. Kdo torej nima alternative?

Intelektualci bodo tako še naprej modrovali in prodajali meglo, mešali zrak in vse drugo, stopnja profitabilnosti bo padala, svetovno gospodarstvo se bo lomilo, ledene gore se bodo še naprej trgale in se talile. Oceani, ki bodo vse bolj kisli, se bodo dvigovali, vetrovi bodo besneli, puščave se bodo širile, požarov bo veliko več, poplav bo veliko več, metana v zraku bo veliko, veliko več, temperature se bodo dvigovale, Zemlja kot planet pa bo še naprej, nekaj milijard let, blesavo in nesmiselno krožila okoli zvezde – z ljudmi in njihovim odporom do vednosti ali pač brez njih.