Za začetek, dolgo odlašajočega pisanja, a neprekinjenega premišljevanja, se bom obrnila na gospoda Immanuela Levinasa ter njegovo delo Etika in neskončno, Čas in drugi. Ravnokar omenjene knjige vsekakor ni lahko razumeti, zato se bom ukvarjala le s parimi detajli, ki nam bodo v korist pri razmisleku.

Immanuel Levinas pravi takole: »Odgovornost razumem kot odgovornost za drugega, torej kot odgovornost za to, kar ni moja stvar, ali se me ne tiče. Točneje, se me s pogledom dotika, se me tiče. Tej odgovornosti se približam preko obličja.« (str. 63)

Zapisano, h kateremu se bomo še vračali, je lahko naš začetek, pri nadaljevanju pa nam bo pomagal Zygmunt Bauman z knjigo Moderna in holokavst. Izjemna knjiga, ki zagotovo preobrne in postavi na glavo vsa splošno znana dejstva/mnenja o holokavstu v drugem svetovnem pokolu.

Zygmunt Bauman zapiše: »Moralna lastnost bližine je odgovornost […]. Ko bližine ni več, je odgovornost utišana; […].« (str. 277-278)

K temu bi dodali še ogled filma z naslovom Neizsledljiv (Untraceable, 2008), ki ga prav tako smemo misliti  skupaj z drugo svetovno morijo in holokavstom.

Obličje, pogled drugega človeka nas kliče k odgovornosti ter nas poziva k etičnemu delovanju. Poziva nas s tem, ko drugi reče: »Tukaj sem!« Obličje bom razumela kot poziv, da obstajam in da se lahko z mano soočite na ravni lica na lica, ali v standardnem jeziku povedano soočiti se z menoj kot s človeškim bitjem, ki je fizično prisotno na svetu.  

Kaj se torej dogaja, če se odločamo o človeku, s katerim se nam ni treba soočati, ker smo ga npr. odstranili ali utišali na način, da smo med njega in nas postavili celo vrsto banalnih operacij, ki nam branijo, da bi uzrli njegovo obličje ter njegovo trpljenje? Ko njegovo obličje in njegov pogled izginjata, ko dotik ni več možen?

Zgodi se lahko holokavst. Tako kot se je zgodil, ko je nacističen ustroj sistematično ograjeval Jude in jih strogo natančno odstranjeval izpred pogledovdrugih, ki bi se utegnili upreti in protestirati proti neposrednemu doživljanju stisk Judov. Tako so Judje počasi izginjali izpred obličja drugih ljudi ter vedno bolj postajali tesnoben odmev, o katerem se ni smelo niti šepetati. Hitler in njegovi pribočniki so se zelo dobro zavedali, da morajo Judovsko trpljenje osamiti, skriti pred očmi javnosti, saj so le tako lahko začeli uresničevati ter razreševati Judovsko vprašanje. Njihovo vodilo za »folk« je bilo »nič ne vidim, nič ne slišim« ali bolje »kar ne veš, ne boli« ali kot bi rekel Bauman; »[…] podoben (toda še bolj osupljiv) učinek dosežemo, če same žrtve spremenimo v nekaj, kar je psihološko nevidno.« (str. 57)

Ko je to v določeni meri doseženo, se začnejo dogajati grozljive stvari. Bauman o tem pravi: »Ko so človeški objekti birokratskega postopka učinkovito razčlovečeni in torej izničeni kot potencialni subjekti moralnih zahtev, je nanje mogoče gledati z etično brezbrižnostjo  […].« (str. 165)

S takšnim delovanjem so nacisti dosegli režim, ki je vodil v moralni zaton, moralno zatišje in strahotno tišino, ki je vladala med ljudmi, medtem, ko je dim po truplih zasmrajeval mesta. Ker je bila med ljudmi in žrtvami prekomerna distanca, ki je zakrivala občutek za odgovornost do sočloveka,se je dogajalo to, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi! Zaradi vsesplošnega prikrivanja se klic k odgovornosti praktično ni pojavljal. K temu bi morebiti Bauman dodal tole: »Plemenita vera racionalnosti je tako žrtve kot očividce milostno odvezala obtožbe nemoralnosti in slabe vesti.« (str. 304)

Nekaj podobnega lahko raz-beremo iz navedenega filma, za katerega bi lahko rekli, da vlada precej podobna logika. V filmu obiskovalci internetne strani »Kill with me« s preprostim klikom pomagajo, sodelujejo pri umoru človeka. Več kot je obiska na internetni strani, hitreje človek, ki ga vidimo na zaslonu, umre. Kaj se pravzaprav dogaja? Ponovno nam na to lahko odgovori Bauman:

»Dokler človek ne vidi praktičnih posledic svoje akcije ali dokler ne more nedvoumno povezati tistega, kar je videl, s tako nedolžnimi in nepomembnimi dejanji, kot je pritisk na gumb ali vklop sprožilca, se moralni konflikt verjetno ne bo pojavil ali pa se bo pojavil le v blagi obliki.« (str. 291).

Logika je neverjetno podobna. Sicer sedaj človeka vidimo, vidimo lahko njegovo trpljenje in agonijo pred smrtjo, a njegov pogled v nekem smislu za nas ni realen, resničen, saj je preveč oddaljen, ustvarja se neka praktična in mentalna distanca (besede Baumana), ob kateri se ne zavedamo,kaj lahko naš banalen gib roke sproži. Ne zavedamo se posledic, saj te ostajajo preveč abstraktne. Med klikom in smrtjo dejanskega človeka se nekaj zgodi oz. se ne zgodi. Občutek za etično delovanje se v tej razdalji porazgubi, se nevtralizira in klic k odgovornosti se preprosto ne izvrši, saj ga pravzaprav nihče ni umoril neposredno. Nekaj podobnega lahko danes začutimo pri nas, ko se na veliko krade državno premoženje, a na tak način, da je neposredno zelo težko določiti oz. s prstom pokazati konkretnega krivca.

Zelo podobno je deloval nacističen stroj, ko je med izvršiteljem nekega ukaza ter žrtvijo, postavil toliko drugih instanc, ki so le ukazovale (druge pa so le izvrševale ukaze) in tem so ukazovale druge (birokracija), da na koncu nisi mogel na nikogar pokazati in ga neposredno obdolžiti zločina. Naj k temu dodam, da so izvrševalcu, ki je v plinske celice spuščal smrtonosno snov, nadeli naziv sanitarni inženir.

A kaj je namen mojega razmišljanja? Do kakšne ideje se lahko z takšnim razmišljanjem dokopljemo? Idejo mi je dal človek, ki zagotovo zna razmišljati in zna komponirati z mislimi tako spretno, kot dirigent poveže violino z čelom, basom ter zborom. Govoril je o tem, če ga sploh lahko natančno povzamem, da je pomembno to, kar imamo ljudje lahko med seboj, da je pomembno to, kar lahko med seboj, z razmišljanjem, za-mislimi, novega ustvarimo, ter z novimi idejami kreiramo nove svetove ter drugačno realnost, ki pa je za oblastna razmerja in zastopnike oblasti lahko zelo pogubna. Prav za-misel, ki se splete med dvema, ali več razmišljajočimi ljudmi, je lahko resnično revolucionarna. Kot taka je lahko nadvse nevarna za tiste, ki bi želeli, da svet ostaja takšen, kakršen je, ta pa je vedno bolj, kot se zdi, totalitaren in zasičen.

Če je današnji svet preplavljen z spektakli, resničnostnimi šovi, zabavnimi oddajami, lažnimi poročili, kjer je predvsem zaželen eksces, če se sociologi ne motijo, ko trdijo, da javni prostor počasi izginja, kje se lahko potemtakem ljudje srečujejo med seboj, da bi razmišljali? Bi lahko rekli, da z izginjanjem takšnih prostorov, izginja tudi obličje, s tem pa izginja govor, odgovor in odgovornost? Srečevanj med ljudmi skoraj ni več in danes se ljudi ne kliče več na odgovornost, vsaj tako se zdi v politiki.

Če predpostavimo, da se danes ljudje vse bolj srečujejo v virtualnih svetovih, internetnih klepetalnicah, simuliranih pokrajinah in prostorih, kaj se dogaja z obličjem, z dotikom in pogledom, je pogled v virtualnih svetovih sploh možen? Če se odgovornosti približamo preko obličja drugega in če je ta vedno bolj odsoten, ali sploh lahko še govorimo o odgovornosti? Če izjavljamo, da smo ljudje potopljeni v takšen način bivanja, da obličje, preko katerega se približamo odgovornosti, izginja, saj izginjajo tudi kraji srečevanj, kako bi sploh mogli med seboj tvoriti dobre za-misli, ideje in drugačno realnost, ki bi šele lahko spremenile svet na bolje?

Bi lahko rekli, da je današnja logika delovanja vsaj malce podobna logiki – v grobem –, ki je delovala med holokavstom in v filmu, ki smo si ga ogledali? Bi lahko rekli, da je oblastnim mehanizmom vedno v interesu, da poskušajo ukinjati, preganjati, sankcionirati, kaznovati ljudi, ki se srečujejo in razmišljajo pri čemer pa so posledice ideje in dobre za-misli? Ali pa se jim še to ne ljubi več, saj vedo, da smo že do vratu potopljeni v današnje komfortno življenje, za katerega skrbi dobri in prijazni kapitalizem. Že sama miselnost ljudi je podvržena nenehnemu produciranju novega – in tudi to, kar ta trenutek izjavljam ni nič novega. Pa vseeno je ideja o tem, da so nenehne novitete prekrile tisto, kar je zares novega, še vedno močna, četudi jo čivkajo že vrabci.

Sama imam vedno bolj občutek, da je vedno več banalnosti v miselnosti ljudi, saj se nenehno in povsod pojavlja new-age način razmišljanja, če temu sploh lahko rečemo razmišljanje. Danes preprosto ni več prostora za izjavljanje, pogovarjanje, razmišljanje, srečevanje, saj si premnogi kratko malo ne vzamejo časa za poigravanje z mislijo. Kako danes sploh še priti do resnično dobre in nove ideje, kako jo umestiti v družbeno polje tako, da bo postala revolucionarna, da bo koga zanimala in se bo ob njej ustavil, saj se te množijo tako hitro in vse so naslednji dan že pozabljene? Primer, kako kapitalizem posrka dobro za-misel, je na primer velik pano ob cesti za reklamiranje zavarovalnice. Njen slogan uporablja besedo »cogito«, ki nagovarja k temu, naj razumemo. Razumemo kaj?

Bi za konec lahko rekli, da je misel, za-misel, ideja, že sama po sebi dobra in revolucionarna? Ali pa sploh ne moremo govoriti o njej in da na dolgi rok ne obstaja mehanizem, ki bi jo pogoltnil, uničil, zmaličil, saj je narava misli in mišljenja takšna, da se bo vedno upirala in bila revolucionarna  ali pa je sploh ni?

Nevarno je torej, da se ljudje sestajajo, se resno o nečem pogovarjajo in razmišljajo. Nevarno za koga? Vselej za oblastna razmerja in tiste, ki jih zagovarjajo oziroma utelešajo. A mnogo pred tem je nevarno za posameznike, ki vztrajajo pri svoji identiteti, saj ljubijo svoje iluzije bolj kot sebe, kot pravi Freud. Za pogovarjanje in razmišljanje se moramo otresati vsega balasta, ki omejuje nastanek novih idej. Ta isti balast omejuje tudi zmožnost, da zagledamo drugega človeka, t.j. obličje drugega.

Tudi, če je srečevanj med ljudmi vedno manj, ne bi smeli obupati. Kajti dokler bo obstajal en sam človek, zmožen za neobremenjeno soočanje z drugim konkretnim človekom iz krvi in mesa, obstaja upanje za ohranitev spomina na holokavst in na to, da ne bi smeli pozabiti na odgovornost, ki jo nosi vsak posameznik do drugega človeka.