“Blaginja ni samo to, da imamo več stvari. Blaginja je umetnost živeti dobro na planetu z omejenimi viri.” (Tim Jackson, ekonomist)

Znanstveniki se strinjajo, da bi se tveganje nepopravljive škode v okolju občutno povečalo, če bi se povprečne globalne temperature do konca stoletja dvignile nad 2°C v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi. Zadnje poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), je potrdilo, da je človekova dejavnost "zelo verjetno" (95 do 100 odstotkov verjetnosti) vzrok za to segrevanje. (Vir: UNEP: 2013 Gap Report)

Poročilo o razkoraku med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij in potrebnim ukrepanjem 2013 (The Emissions Gap Report 2013), ki vključuje 44 znanstvenih skupin iz 17 držav, katerih delo uskljajuje Okoljski program Združenih narodov (UNEP), poudarja, da če bi želeli ostati pod ciljno vrednostjo 2°C, bi morale biti letne globalne emisije do leta 2020 največ 44 gigaton ekvivalenta ogljikovega dioksida (GtCO2e). Potem pa največ 40 GtCO2e do leta 2025, 35 do leta 2030 in 22 do leta 2050. V letu 2010, za katerega obstajajo zadnji dostopni podatki, so bile celotne globalne letne emisije 50,1 GtCO2e.

Znanstveniki so svoje delo opravili. Jasno nam sporočajo, da je še možno ohraniti podnebno ravnovesje v mejah (dvig globalne temperature za 2°C), znotraj katerih so posledice še obladljive. Izven teh meja se lahko zgodijo posledice, ki bodo morda neobladljive. Pred le nekaj dnevi nam je podnebje ponovno poslalo “opozorilo” v podobi tajfuna Haiyana. Pri tem “avstralski znanstveniki opozarjajo, da je bila temperatura morja vzhodno od Filipinov v trenutku, ko je Haiyan začel nastajati, od 0,5 do 1 stopinje Celzija višja od običajne, to pa je bil nedvomno eden od pomembnih dejavnikov” (Delo).

Haiyan je “udaril” le malo pred začetkom letne podnebne konference Združenih narodov v Varšavi, na kateri bodo predstavniki držav poskušali postaviti temelje novemu, zavezujočemu podnebnemu dogovoru (Delo). Zdaj ne gre več za ozaveščanje ali raziskovanje, temveč za konkretne aktivnosti.

Doktrina neprestane gospodarske rasti, ki je še vedno trdno zakoreninjena v glavah ekonomistov in politikov, mora zdaj dokončno na “smetišče zgodovine”. Reševanje krize z večjo gospodarsko rastjo pomeni dokončno uničenje našega okolja.

Ne gre samo za zelene tehnologije, ki so seveda pomembne, potrebno je spremeniti same ekonomske temelje. Individualno potrošnjo in lastništvo vsega, kar potrebujemo, morajo zamenjati nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi, souporabi, izmenjavi itd.

Ekonomija in okolje nista dva ločena problema. Krize se je potrebno lotiti celovito. Če jo želimo rešiti?

//