Kaj je značilno za novopečene bogataše? Da so pohlepni in brezobzirni … Da se ne znajo obnašati in da na letalih, v vlakih in hotelskih sobah za sabo puščajo svinjak … Da umetnost hvalijo, čeprav je ne razumejo, in kupujejo, čeprav jim ni všeč … Da radi nastopajo in žanjejo aplavz … Da so fahidioti, površni in brez zanimanja za vse, kar ni njihovo področje, čeprav o tem radi pametujejo … In kaj še? Da so praviloma prvi rod osnovno, srednje ali visoko izobraženih članov svoje družine …

Revež ne postane bogataš kar tako. Če ni podedoval tovarne ali sedeža v nadzornem svetu, je moral izkazati skrajno mero vztrajnosti in iznajdljivosti, garanja in prilizovanja, da se je dokopal do njiju. A tudi to ne bi bilo dovolj, če ne bi posedoval znanja – znanja, ki ga ni mogel dobiti od neizobraženih prednikov, niti ga ne bi mogel dobiti na zasebnih šolah, predragih za žepe teh prednikov …

Vzpostavitvi javnega osnovnega, srednjega ali visokega šolstva v neki državi sledi napredek na vseh področjih, za katera se da javno izšolati. Seveda ne takoj, kajti sprva imajo tudi učitelji premalo znanja, prostori so neustrezni in še vedno je vključena manjšina učencev. A ko kakovost učiteljev in delež učencev dosežeta kolikor toliko spodobno raven, napredek postane skokovit. Spremlja ga splošen dvig blagostanja in porast premoženja prebivalcev, spremlja pa ga tudi horda novopečenih bogatašev …

Gre skoraj izključno za fahidiote. Čeprav so ti ljudje deloholiki, enostavno nimajo dovolj časa, da bi se ob pridnem šolanju in delu, ki jih bogati, lahko še splošno izobraževali in mojstrili v omiki. Prosti čas raje izkoristijo za uživanje v pridobljenem bogastvu, torej razkazovanju le-tega. Z izjemo njihovih delavcev je preostala družba razmeroma varna pred njimi – dokler njihovi otroci ne odrastejo …

Drugi rod bogatašev so razvajenčki ali terorizirančki, ki slabosti svojih staršev še stopnjujejo. Njihov kompleks manjvrednosti iz časov, ko so bili še reveži, prelevijo v svoj kompleks večvrednosti. Zanje ne moremo reči, da zakone kršijo – enostavno živijo, kot da zanje ne veljajo. Pogosto od staršev podedujejo tudi deloholizem. Pridno se učijo, potem pa se s pomočjo vez in poznanstev vržejo v lastno bogatenje. Večinoma gre za druženje, dogovarjanje, izigravanje zakonov in izsiljevanje, v manjši meri tudi za pravo delo z uporabo znanja, pridobljenega v javnem ali zasebnem šolstvu …

Starši so medtem dosegli vse, kar se je dalo doseči na področju, ki ga obvladajo. Več kot preskrbljeni do smrti, še vedno polni energije in navajeni neprestanega napredka se lotijo področij, o katerih nimajo pojma – zbiranja dragocenih predmetov in vladanja …

Pri tem ne gre za posameznike – gre za val novopečenih bogatašev v poznih srednjih letih. Gre za ljudi z zgoraj navedenimi značilnostmi, ki v nekaj letih dobesedno preplavijo občinske svete in županske urade, poslanske klopi in vodilne položaje v državni upravi, vojaška poveljstva in rezidence verskih skupnosti ter uprave in nadzorne svete gospodarskih podjetij. Gre za ljudi, ki so povezani, ker jih povezuje skupen izvor in družno vzpenjanje po družbeni lestvici. Neuspeha jih je groza, ker ga (zavestno ali ne) doživljajo kot povratno vozovnico za revščino, zato morajo imeti vedno prav, pa naj stane, kar hoče. Grajo razumejo kot poskus blatenja in spodkopavanja (kar prav zaradi njihovega pretiranega in samosramotilnega odziva tudi postane) …

Država se nekaj časa še lovi za staro slavo, potem pa nizi napačnih odločitev, ukrepov in dejanj na vseh področjih upravljanja pokažejo roge. Krivulja napredka, ki so jo javne osnovne, srednje ali visoke šole poslale v nebo, se naenkrat obrne strmo navzdol. Nezadržno pada, dokler ne doseže stopnje, na kateri je bila ob vzpostavitvi, potem pa je vojna …

Napredek v prvih desetletjih 20. st. v Evropi se ima dosti zahvaliti zakonskim spremembam glede osnovnega in poklicnega šolanja v zadnjih desetletjih 19. st.. Sledila je velika gospodarska kriza, tej pa malo kasneje 2. svetovna vojna. Po vojni je večino otrok zajelo srednješolsko izobraževanje. Bogastvo in blagostanje Evropejcev je doseglo svoj vrh … Takoj zatem pa je Veliko britanijo doletela Margaret Thatcher, pol Evrope je razpadlo in se pogreznilo v bedo, pri nas, malo južneje in na Kavkazu pa tudi v vojno. Iz zastoja in bede so jo začeli vleči mladi diplomanti. Starejši, ki so diplomirali v 'zlatih časih', so počasi prevzemali vzvode oblasti in se pasli na 'gospodarski rasti', torej delu ostalih. 'Zgodila se je' kriza, ki ji bo sledila 3. svetovna vojna (pravzaprav že sledi, ampak še ne na evropskih tleh).

In kaj se zgodi po vojni? Vajeti prevzamejo vojni dobičkarji – rod novopečenih bogatašev, ki jim do bogastva ni nujno pomagala izobrazba, ampak predvsem pohlep, brezobzirnost in drznost. Z mnogimi povojnimi napakami, nazadovanji in stranpotmi (glej ex-Yu, vključno z nami) obnovijo javno šolstvo – predvsem zato, da prihodnje rodove podučijo o lastni pomembnosti in nezamenljivosti. S časom mu dodajo eno vsem dosegljivo stopnjo več, kot jo je imelo pred vojno (visokošolskemu bo sledilo še podiplomsko izobraževanje) in zadeva se ponovi …