Živimo v zelo nenavadnem svetu. Naši domovi, garaže, kleti in podstrešja so polni vseh mogočih stvari: oblačil, orodij, igrač, raznih hišnih pripomočkov, knjig, kaset, športnih rekvizitov, okrasnih predmetov in še in še bi lahko naštevali. Številni posamezniki in družine imajo prazna stanovanja, garaže, hiše, delavnice; opuščene vrtove, sadovnjake; nekateri le redko uporabljajo svoje avtomobile; marsikdo zavrže hrano, ki mu propade v shrambi.

Tudi kot celotna družba imamo veliko stvari: prazne tovarne in druge prostore, neizkoriščena polja in druge površine; poleg tega pa je v družbi nakopičenega ogromno znanja, spretnosti, inovativnega potenciala, ne da bi jih znali zares izkoristiti. A vendarle nas vse bolj pritiska revščina.

Imamo veliko, več kot kdajkoli prej v zgodovini, a smo vse bolj revni. Zakaj? Ker smo vse dobrine, ki so nam na voljo (materialne in nematerialne), prepustili tako imenovanim tržnim zakonitostim oziroma denarnim odnosom in ker vse, kar potrebujemo, želimo imeti v lasti. Kriza, ki je prvenstveno finančne narave, nas je zato povsem ohromila; ker nimamo dovolj denarja, dobrine ne morejo krožiti. Zato smo revni sredi obilja.

A četudi imamo denar za nakupe, dobrine želimo imeti v lasti, zato so brezštevilne stvari po nepotrebnem “ujete” v naših domovih, skladiščih, za ograjami in še kje. Namesto, da bi koristile drugim, se na njih nabira prah ali pa propadajo. Ujeli smo se v zanko potrošniškega individualizma, lastništva in denarne ekonomije, pri katerih so stvari dostopne samo še s pomočjo denarja. Je to res edini mogoči ekonomski model? Celo znotraj družin ima danes vsakdo “svoje” dobrine.

Nobenega posebnega razloga ni, da je ekonomski sistem takšen, kot je. Takšen sistem smo sami ustvarili in sami ga tudi lahko spremenimo. Na dobrine moramo začeti gledati, kot na nekaj, kar zadovoljuje naše potrebe. Moramo res imeti doma vrtalni stroj, ki ga uporabljamo enkrat letno ali še redkeje? Veliko dobrin lahko delimo z drugimi; danes obstaja cela vrsta načinov, kako z drugimi deliti dobrine.

Lep primer je sistem delitve koles v Ljubljani Bicikelj. Po letu in pol delovanja (po eno leto starih podatkih) je k sistemu Bicikelj pristopilo “40.000 uporabnikov, ki so v tem obdobju opravili več kot milijon voženj. V povprečju je tako vsako od 300 koles v sistemu izposojeno vsaj po šestkrat na dan” (Bicikelj). S samo 300 kolesi je 40.000 uporabnikov opravilo več kot milijon voženj. Podobno pri sistemu delitve avtomobilov en avto nadomesti 15 avtomobilov v individualni lasti, hkrati pa se bistveno zmanjšajo stroški za posameznega uporabnika (Več na: The Bright Future of Car Sharing).

Naučiti se bomo morali, da dobrine niso namenjene temu, da jih imamo v lasti, temveč njihovi uporabi. Saj to ne pomeni, da ničesar ne smemo imeti v lasti, temveč da tisto, kar lahko, delimo z drugimi. Le tako bomo zaživeli v blaginji in hkrati ohranili naš planet. Saj to želimo, mar ne!

(Slika: Caracas Shots)