Kako pronicljivo in hkrati porogljivo je o preteklosti posameznika in zgodovini nasploh zapisal David Hume. Takole pravi:

   “In od usedlin življenja upajo, želijo prejeti,

   kar prvi živahni tek ni mogel dati.”

Porog je kajpak namenjen tistim, ki se iz dneva v dan tolažijo s tisto znano in priznano, slišano skoraj na vsakem koraku: “Ampak naslednjih deset let bo boljših.” Čez deset let pa spet isto. Kakor da bi naslednjih deset let moglo naučiti, kar zadnjih deset ni moglo. 

O teh rečeh piše v eni mojih knjig naslednje: ”Bomo…, bomo…, ja, vedno samo nekaj bomo – in tako mine življenje. Čeprav se še kako zavedamo, da bo tista ura brezupno minila. Da bomo, če kaj, neizrekljivo obžalovali, zakaj smo dopustili, da se je sfižilo, izničilo in izginilo izpred nas toliko reči, ne da bi se jih sploh poskusili dotakniti. ”

Ja ja…, bomo.

Pa smo se že vprašali, kje neki smo se nalezli tega čudnega virusa? Ker kaj drugega kot virus pomeni ta “bom”, ta “bomo”. Zanimivo, taisti, ki vse življenje govorijo: “Bom, bomo…,” znajo ob kakšni drugi priložnosti nemalokrat navreči: “Bom še nikoli ni zajca ujel.” In kako prav imajo – zakaj potemtakem tega ne udejaniti v vsakdanjosti?

Ali to pravzaprav ne pomeni, da ves čas živimo v preteklosti?

In ali ni to še najbliže opletanju tercialk s tistimi svojimi: “Vse je enako, ta svet je zanič, nobena reč ni nič vredna, tako pač mora biti, lepo po vrsti – in še kup podobnih, ki pri poslušalcih prikličejo prikimavanje, samo zato, ker te izjave prekriva patina starosti, a v sebi nimajo niti zametka življenjske prenove, kaj šele ustvarjajočega?

Ja, to bo – živimo v preteklosti. Živimo kot tisti sivci, ki se ves čas junačijo s svojimi pradavnimi in ki se teh junaštev vsako naslednje leto spomnijo toliko izčrpneje, koliko vrzeli več se sleherno leto nakopiči v njihovem spominu. In zato se tako radi tudi zatekamo k izmišljotinam kot so miti in legende, zato tako radi nasedamo lažem in blebetanju politikov in duhovnikov in zato si domišljamo, da bomo s kopanjem po preteklosti razumeli sedanjost. Žal je vsa zgodovina, ki jo učijo, ena sama zlaganost, ena sama izrojenost, polna predsodkov, z njo vred pa nujno tudi človek – kako sploh bi lahko bilo drugače z njim. In šele tedaj, ko bo človek spoznal, da je predstavljena nam zgodovina povsem zamračen horizont, čeprav jo mnogi pojmujejo ali promovirajo kot čisto znanost, ja, šele tedaj lahko postane zgodovina resnično koristna. Dotlej pa bo koristila le in samo kot predmet trgovanja posvetnih in duhovnih politikov. Z njo se žuga, z njo se repenči in hvaliči, nanjo se sklicuje, ko se hujska k razprtijam ali vojni, ko je treba razdvajati ljudi in kaj vse še ne se ne počenja z njo.

Kakor da mora nujno postati nesmrtno, če je kaj staro. Ljudje te imajo za brezvestnega in brez pietete, če želiš starinam zoperstaviti kaj novega ali nadomestiti te starine z novimi spoznanji, pa naj so nova spoznanja neovrgljiva. Navzlic hudemu porazu se bo večina Srbov zaklinjala na zmago na Kosovskem polju... Shakespeare se je samo podpisal, vse ostalo je napravil Francis Bacon (zakaj? – že zakaj, bi najbrž odvrnil Bacon)... Vrli zgodovinarji po celem svetu še kar naprej učijo otroke, da so Egipčani gradili piramide takrat in takrat, pa ni bilo to takrat in takrat v tehničnem smislu niti v snu izvedljivo. Na Kitajskem je denimo bistveno več piramid kot v Gizi in mnoge so tudi večje, pa v njih ni pokopan nihče. Piramide so torej bistveno starejše in so služile povsem drugim namenom kot nam pravijo. Samovšečni faraon je to že postavljeno in dolgo stoječo monumentalnost pač samo izkoristil, jo dal navrtati, da je lahko spravil svojo dovčerajšnjo monumentalno nesmrtnost vanjo… Toliko o famozni egiptologiji, pa je podobnih primerov na vsakem koraku kolikor hočeš. Nenazadnje jih lahko dobiš še po nosu, če v kakšnem intelektualnem okolju preglasno izrečeš, da imajo moški isto število reber kot ženske. In tako dalje in tako naprej do “zgodovinsko neizpodbitnega dogodka”, ki ga slavimo kot veliko noč. In iz tega zadnjega naslova je iz dneva v dan tudi več zahtev, da naj takšna zgodovina postane znanstvena.   

Očitno sta tudi nastanek človeka in življenja samega podvržena zanimivi zgodovini. Obstaja niz arheoloških dokazov za obstoj človeka na milijone in milijone let in to prav takšnega človeka, ki ga imenujemo homo sapiens. Vendar se tzv. uradna znanost ne ozira na te dokaze, prezre jih ali pa jih smeši. Nekdo ali neki so pač nekega dne v interesu kogarkoli že rekli to in ono in to in ono je sprejeto kot neovrgljivo dejstvo. In to po logiki načela vzročnosti, permanentnega zakona stvari, nespremenljivega reda, k čemur se zateka znanost in iz česar sledi, da če je nekaj izračunljivo, je zato že nujno. Svet postopkov torej, ki so v prid le nekakšnim matematičnim obredom in številčnem misticizmu, ki dajejo ob ustrezni razlagi zadovoljive rezultate. Ali drugače: delno verjetno lahko daje le delno verjetno sklepanje. Vendar pa se v teh postopkih zatakne pri preprostejšem razmišljanju, zdravi pameti po domače. Dovolj je pokukati v celico kateregakoli živega bitja – to, dragi računarji, je prava mičkena tovarnica, ki pa je lahko v funkciji življenja le, če je vse na svojem mestu. Pa ne samo to. Vse na svojem mestu je bilo, moralo je biti od samega začetka življenja. Vse na svojem mestu namreč pomeni že tudi vgrajeno notranjo kvaliteto, neko voljo po akumulaciji sile oz. nekem ustvarjalnem gonu, ki mora biti temeljno gonilo življenja. Na tej točki pa teorija evolucija pogrne, po najpreprostejši logiki mora pogrniti na celi črti.  

In če je temu tako na ravni celice, ali imamo sploh kakšno pravico reči, da tudi molekule, atomi, sub, zanesljivo pa tudi sub sub sub atomski delci spet niso mičkeni tovarniški obrati?

Težka bo torej z ustoličeno pražupco življenja. Očitno pa bo še težja s samovšečnostjo znanosti in domišljavostjo njenega matematičnega dokaza. Mi je pa razumljiv notranji boj tako zagovornikov evolucije kot vrste drugih dogem – najbrž ni enostavno, potem ko si bil nekaj časa moderen, zdaj pa kaže, da te bodo morali gledati kot nekaj, kar ne le, da ne zdrži več resne kritike, ampak bi moralo biti že izven vprašanja. Na Zemljo je vse živo pač moralo priti iz vesolja oz. moralo je biti poslano iz vesolja, če je komu ljubši slednji izraz. Z materialističnim pogledom je takšna vesoljska poštna pošiljka seveda nepredstavljiva, simpatizerji nadnaravnega bodo seveda gonili svoje, še najbolj logično pa se zdi, da prišla ali šla skozi proces, imenujmo ga proces involucije, kar preprosteje rečeno pomeni, da je prišla iz nivoja čiste zavesti oz. vesoljne inteligence ali vesoljnega duha, karkoli že beseda duh ali razumevanje te besede pomenita. Za razliko od bednega in zavajajočega skrpucala nove zaveze, se torej v stari zavezi skriva tudi kak dober namig.

Razumem, smo samo potomci očetov, s tem pa tudi njihovih blodenj, strasti, zmot in teh istih spon z njihovimi očeti, zato se enako kot se niso oni tudi mi sploh ne čudimo čudnemu. Kar je sprejeto, je sprejeto, zato o tem ne premišljujemo, ker nas je strah premišljevati. Kaj lažjega potemtakem kot v tem strahu zbežati v preteklost, četudi v potvorjeno, vsiljeno in zlagano – naj o sedanjosti in prihodnosti razmišljajo tisti, ki so zato poklicani, kajne? Mi pa se bomo raje posvetili notranjemu boju, boju za tzv. osebnostno rast in notranjo polnost. To pa je neodgovornost in ignoranca. Žal jajce brez lupine ni jajce v osnovnem smislu, pa še usmradi se precej hitro.

   “Nak! – takšnih malarov pa mi ne rabma.” Obnašamo se torej kot avtor tega izreka, nekdanji ljubljanski župan, ko je želel Anton Ažbe odpreti svojo munchensko slikarsko šolo tudi v Ljubljani.

Ne rabma torej, ker se od zgodovine ne živi – a? Pa je ravno zgodovina tista cokla, katero si dnevno natikajo in akademiki in hribovski zarobljenci in ta cokla ne da in ne da iti naprej. Kakšna stvar se sicer posreči, celovit pogled pa neizprosno kaže, da človek ne napreduje – nasprotno. Mu je pa zato uspelo materialno in duhovno zastrupiti in planet in samega sebe, kar je poprijelo ogromne razmere.

Manjka, obupno nam manjka kritičnega opazovanja preteklosti. Tako osebne kot nasploh.

In zdaj poglavitno vprašanje. Zakaj je temu tako? Naj mi psihologi kar zamerijo, četudi na smrt, mi je prav mar, zakaj ne oni, marveč kvantna mehanika daje zdržne odgovore. Materializem, enako kot religija, ljudem dobesedno odvzemata potrebo po občutkih odgovornosti. In če kvantno mehaniko vsaj bežno razumemo in jo jemljemo količkaj resno, nam to odgovornost zlije naravnost v krožnik.