Dragi nemški prijatelji!

Pišem Vam iz majhne države, članice Evropske unije, ki postopno postaja drugorazredna, če ne že kar tretjerazredna članica te velike politično-ekonomske skupine. Država Slovenija je zabredla v precejšnje težave, veliko po svoji krivdi, deloma pa tudi zaradi igre velikih - danes večinoma finančnih - sil, ki se danes igrajo z usodo celotnih narodov.

Ne pišem Vam, da bi Vas prosil za pomoč. Pravzaprav potrebujemo pomoč, vendar ne takšne, ki bi bila pogojevana z uničevanjem blaginje ljudi.

Zakaj se obračam ravno na Vas? Ker Vaša država postaja močna. Dovolj močna, da lahko oblikuje politiko, ki ne zadeva samo Vas, temveč tudi življenja prebivalcev držav, ki so zaradi krize postale šibke in ranljive. Velika moč prinaša veliko odgovornost. Zgodovina nas uči, da je bila velika moč pogosto zlorabljena in je še zlasti Evropi prinesla nič koliko gorja in trpljenja.

Velika moč je lahko varno vodena le na en način: če se usmeri v dobro celotne skupnosti. Danes vemo, da skrbeti zgolj za “svoje” ljudi ni dovolj. Blaginja državljanov neke države je pogojena z blaginjo širše skupnosti in ta skupnost je danes evropska in v najširšem smislu globalna.

Če je neka država otok blaginje sredi “oceana brezupa”, potem ne bo dolgo ostala “otok blaženih”; to danes izkušajo tako posamezne razvite države Evrope kot tudi sveta. To nenazadnje izkuša tudi Evropa kot celota, saj se na njenih obalah razbijajo čolni obupanih revežev tretjega sveta.

Nemčija ima izjemno zgodovinsko priložnost: da uporabi svojo moč za blaginjo drugih. Po koncu 2. svetovne vojne so Američani z Marshallovim načrtom naredili izjemno dejanje in pomagali takrat skorajda popolno uničeni Evropi, da se je zelo hitro postavila na svoje noge. Američani so takrat vedeli, da je evropska blaginja povezana tudi z njihovo blaginjo; popolni reveži pač ne bodo kupovali tvojih izdelkov. In brezup skorajda praviloma rojeva skrajneže, kaj drugega pa so pripadniki Zlate Zore v Grčiji. In “zlate zore” danes povsod okrog nas rastejo kot gobe po dežju.

Četudi je bilo v enkratnem zgodovinskem Marshallovem načrtu vsaj nekaj sebičnosti Američanov, je bil rezultat izjemen: Evropa je po izjemno dolgem obdobju postala celina blaginje in miru, verjetno prvič po “Pax Romana” antičnega Rima.

Se to obdobje zdaj izteka? Nas bodo močne sile, danes predvsem v podobi mogočnih nadnacionalnih finančnih institucij, potegnile v novo spiralo revščine in brezupa, ki porajata nič drugega kot nasilje in trpljenje.

Dragi nemški prijatelji! Vaš položaj, ki ga imate danes v Evropi in preko nje tudi v svetu, Vaše močno gospodarstvo, Vaša izjemna kultura, na katero ste lahko upravičeno ponosni, Vam dajejo v roke izjemno odgovornost. Skupaj z drugimi razvitimi državami, ki jih kriza (še!) ni načela, lahko organizirate nov Marshallov načrt (pod drugim imenom seveda), ki bo ohranil Evropo kot celino miru in blagostanja. Le takšna Evropa pa lahko s svojim izjemnim potencialom pomaga tudi drugim državam po svetu.

Svet 21. stoletja ne sme biti (več) svet sebičnosti, tekmovanja in prevlade velikih sil, temveč sodelovanja in medsebojne delitve tako politične odgovornosti kot ekonomskih dobrin.

Z vsem spoštovanjem

Vaš prijatelj iz Slovenije