Nič ne osveži duha kot jutranji časopis - kdo je koga pospravil s sveta in kakšno vreme se nam obeta sta dva preizkušena recepta, ki še takemu nihilistu dasta upanje v smisel življenja. Človeško bitje, ki se ponaša z razumom kot nečim, kar ga postavlja nad ves živeči svet na Zemlji, prav tako umno izbira sredstva za preživetje kot tudi za uničevanje. Vse kar je prav, a odkar je s svojim podpisom potrdil vstop v Evropsko unijo, Kandid še bolj veselo in brez strahu obhaja evropska mesta - na mejah ga nihče več ne ustavlja in mu ne brska po prtljagi ali pa izprašuje po količini denarja v žepu.

Kako prosto prestopa njegovo telo, prestopa meje tudi njegov denar. Pred leti je pridobljene certifikate vložil v delnice najboljšega državnega podjetja in jih potem prodal, ko so cene bile najnižje, a že čez teden dni jih je dobro kupil, ko so dosegale astronomske cene. Takrat je srečal starega prijatelja Martina, ki ga je okaral, da je tako po neumnem zapravil denar. Kaj denar, samo da smo zdravi, ga je potolažil Kandid. Martin se ni dal prepričati, da bo dolgo zdrav, če ne bo dobro jedel in je Kandida povabil v gostilno na večerjo. Kaj hujšega - v gostilni se je trlo tujcev iz celega sveta, kot bi bila v Babilonu! Martin je vztrajal pri tem, da bi jedel kranjsko klobaso, a te ni mogel dobiti, ker nima evropskega certifikata. Klobasa, namreč. Zato pa je lahko dobil pomfrit z dunajcem, pa še panakoto in pristni italijanski ekspreso. Kandid ni imel apetita, saj je pred tem slišal, da iz Grčije in Cipra prihaja kriza, ki utegne okužiti tudi njegovo alpsko deželo. Čeravno ga je Martin tolažil, da, država gor ali dol, je treba mislit nase in svoje osnovne potrebe, je Kandid plačal račun za kosilo, ki ga ni pojedel in šel v banko. Namenil se je pobrati ves denar z bančnega računa in ga dobrosrčno podariti državi, ki jo je, mlado in nedolžno, grdo izkoristilo demokratično ljudstvo. Še sreča, da ga je Kunigunda srečala na poti do banke in ga miloustno prepričala, da gresta raje v igralnico, kjer sta na pokerju zadela bajno vsoto. Še preden bi se mehkosrčni Kandid utegnil položiti na žrtvenik ljube mu države, ga je Kunigunda odvlekla v tople kraje Mauricijusa. Tako odločne in neusmiljene znajo biti le zaljubljene ženske, ki, kljub slepi ljubezni, vedno ohranijo občutek za realnost. Mauricijus je bil skrajnje vroč tistega junija in se je Kandid, slabe vesti, da tako zapravlja čas in denar namesto da bi pomagal svojemu ljudstvu, odločil vrniti domov. Kunigunda se je odločila ostati, saj jo je na njeno prošnjo ugrabil domači oblastnik, ki je vodil verigo prestižnih hotelov. Kandid je, iz izkušenj poučen, vedel, da bo Kunigunda, prej kot slej, našla pot domov.

Na letalu je Kandid srečal prijazno gospo, ki je nosila velika sončna očala in govorila angleško, a ji je na okrasni rutki pisalo Vegrad, kar se je našemu popotniku zdelo nekoliko nenavadno, saj dame po navadi nosijo Versacia ali Zaro, nikakor pa ne Vegrada. Zanimalo ga je, od kod ta nenavadna modna znamka, a mu je gospa, nekoliko zadržano razložila, da ravnokar prihaja s konference o gradbeništvu, kjer je dobila odličen posel za našo majhno državo. Na Mauricijusu naj bi gradili bivališče za tjulne, ker naj bi ob prihajajočih klimatskih spremembah prišlo do velike selitve ljudi in živali. Gospa mu je tudi potožila, da ima mehko srce in da se ji smilijo uboge živali, zato se je odločila nekaj krvavo prisluženega denarja delavcev nameniti fondu za razvoj omenjenega bivališča. Kandid ji je ganjen izročil pol priigranega denarja nakar je gospa izstopila iz letala v Frakfurtu in ujela povratni let za Mauricijus. Obljubila mu je, da bo podarjeni denar varno naložila v švicarsko banko in počakala na pravi trenutek za naložbo v naselje za begunce iz Sirije. Še preden je Kandid utegnil vprašati, kako je gospe ime, se je ta izgubila v množici potnikov. Kako vzhičen je bil Kandid, da so na svetu še dobrosrčni ljudje, ki jih globoko gane tuja nesreča.

Utrujen od potovanj in dogodivščin, se je naš prijatelj odpravil v domače hribe, iskat mir in harmonijo. Jedel je domače kislo mleko, spal pod zvezdami in čez dan nabiral zdravilne trave. Sanjala se mu je Kunigunda, ki jo je imel, kljub njeni avanturistični naravi, neskončno rad. Želel si je, da bi bila ob njemu in da bi skupaj užila slasti ljubezni. Nemalo je bil presenečen, ko je odprl oči in pred seboj zagledal grdo starko. Ustrašil se je, da se je Kunigundi zgodilo kaj hudega in da se je na hitro postarala, ob njej pa tudi on. Starka mu je naložila deset udarcev z gorjačo, da se mu je v hipu posvetilo, da pred njim stoji mama. Kaj počne tukaj v tem gorskem domu, je zanimalo Kandida, saj je imela še deset dni do penziona. Kaj, kaj?! se je hudovala mati. Dokler se ti potepaš po svetu jaz doma garam, za penzion se pa obriši pod nosem, ker ga ne bo! Vendar bi se pod nosem morala obrisati mati, je pripomnil Kandid, kar ga je stalo še dodatnih pet udarcev. Izvedel je, da je mati ostala brez dela, ker so Kitajci ugrabili direktorja in tovarno preselili na Kitajsko, delavce pa so pustili doma. Zdaj dela honorarno, da bi si prislužila karto za na Kitajsko. Kandid ji je obljubil, da ji bo pomagal in jo poslal tja, kamor je šel direktor in njena zaslužena pokojnina. Navsezadnje bi tudi njemu koristilo, da si ogleda kitajski zid in svileno cesto, si je mislil in ostanek denarja namenil za preučevanje kitajskega jezika in kulture.