Vsako ljudstvo, družina in posameznik ima svoja nepisana pravila. Ker so starejša od pisanih in se počasneje spreminjajo, jih ljudje bolj spoštujejo in upoštevajo. So tudi boljša in enostavnejša? Poglejmo!

Nepisani pravili večine ljudstev, družin in posameznikov sta, da je žena last moža, otroci pa so lastnina staršev. Možu ustrezata obe pravili, ženi drugo, otrokom pa nobeno. Uveljavljata se s pranjem možganov, če to ne deluje, pa s silo.

Kako ugotovimo, ali je to dobro ali ne? Vprašati moramo žene in otroke tam, kjer ti pravili uporabljajo, in tam, kjer ju ne uporabljajo, ali jim stanje ustreza ali bi raje tisto drugo. Izsledki raziskave najbrž niso vprašljivi …

So nepisana pravila enostavnejša od nepregledne mase pravilnikov, zakonov, popravkov in dodatkov? Na prvi pogled bi rekli, da ne. A enako lahko se je izgubiti v vseh tistih čudaških (vraže)verskih obredih, s katerimi ljudje na različnih koncih sveta 'častijo' setve, žetve, kotitve, zakole, rojstva, menstruacije, iniciacije, poroke, smrti, nova orodja, orožja, hiše in čolne, menjavo letnih časov, sončeve obrate, mrke, komete, prehode črnih mačk čez cesto in druge nevsakdanje zadeve. Malo je npr. zakonov, ki po zapletenosti prekosijo potlač (angleška, hrvaška razlaga).

Za razumevanje zakonov zadostujeta osnovno poznavanje pravniškega žargona in dobro znanje jezika, v katerem so zapisani. Če hočemo doumeti nepisana pravila neke skupnosti, pa moramo v njej preživeti mnogo let, najbolje od rojstva dalje. Včasih niti to ne pomaga; ker ta pravila niso zapisana, jih razume vsak po svoje. To povzroča nesporazume, nesoglasja, spore, spopade in vojne, v katerih 'se ne ve, kdo je začel'. Kjer so v veljavi zakoni, o kalilcih miru praviloma ni nobenega dvoma – tudi če so to tvoji ali ti sam.

Tako nepisana pravila kot zakoni so namenjeni temu, da držijo družbo skupaj. Res je, da so nepismena ljudstva bolj povezana in da družine bolj držijo skupaj. A moramo se vprašati, koliko te 'idile' gre na račun dejstva, da ničesar drugega ne poznajo in da nimajo pojma, kako bi se ji izognili, če jim ne ustreza …

Za kaj se bodo odločile šolane afriške deklice, ki so se imele možnost seznaniti z izkušnjami obrezanih in neobrezanih žensk, povrhu pa še z zakonodajo lastnih držav na to temo? … Bodo šolani malezijski fantje, kot predtem njihovi očetje, dedje in pradedje, čez leto klali prašiče, poletni dolgčas pa preganjali s športnim klanjem pripadnikov sosednjih plemen, ali se bodo lotili česa manj krvavega? … Zakaj družbe, v katerih se pisani zakoni upoštevajo, ne poznajo več bolečih in smrtno nevarnih iniciacijskih in prvomenstruacijskih obredov na prehodu iz otroštva v odraslost? …

Zakone, naj bodo pisani ali ne, vedno postavljajo tisti, ki imajo več moči in vpliva, tistim, ki ju imajo manj – seveda v lastno korist. Pri tem modrost, znanje in sposobnost štejejo samo toliko, kolikor so povezani z močjo in vplivom. Če se do njiju dokopljejo neumnost, ozkogledost in nesposobnost na krilih sebičnosti (kar je najpogosteje), pa dobimo alibi za bolj ali manj divjo različico divjega zahoda, pred katero ni imuno skoraj nobeno ljudstvo in skoraj nobena družina …

Nepisana pravila lahko tisti, ki jih postavlja, spreminja in obrača v svoj prid, kadar in kakor želi. Tudi zakone je mogoče spreminjati, vendar je to bolj zapleteno, starejše različice pa s tem niso izbrisane in prizadetim vedno omogočajo še en zorni kot. Ko namesto dobrega nepisanega zakona po spletu okoliščin stopi v veljavo slab, je dober slejkoprej za vedno izgubljen. Ko bodo Deklaracijo o človekovih pravicah postopoma onesposobile bolj ali manj fašistične zakonodaje (kar se že dogaja), pa ne bo izgubljena za vedno, ampak samo začasno, in jo bodo lahko naši zanamci v prihodnjih tisočletjih znova in znova obujali v življenje …