V potrošniški družbi zahodnega tipa se dogajajo pomembne spremembe. Zakoreninjen vzorec individualne potrošnje in lastništva vsega, kar potrebujemo, ki je tako izrazito oblikoval ekonomijo in družbo prejšnjega in začetka tega stoletja, dobiva resno konkurenco. Namesto “kupiti in imeti v lasti”, postaja danes pomembnejši “dostop do stvari in storitev, ko jih potrebujemo”.

Lastništvo avtomobila, tega simbola civilizacije 20. stoletja, tako ni več svetinja. Številni prebivalci najrazvitejših držav, kot so ZDA, Kanada, Velika Britanija, Avstrija, se odrekajo svojim avtomobilov in postajajo uporabniki sistema delitve avtomobilov (ang. car-sharing). Popotniki ne iščejo več samo hotelskih sob in apartmajev, temveč se v sistemu delitve bivalnih in drugih prostorov z domačini dogovarjajo za začasno uporabo njihovih prostorov. A to sta le dva primera novega načina “potrošnje” nekaterih dobrin, še zlasti tistih, za katere ni nujno, da jih imamo v individualni lasti (tako imenovane deljive dobrine - ang. shareable goods).

Čeprav nova paradigma delitve, ki daje dostopu prednost pred lastništvom, še ni prišla do “zavesti” uradne ekonomske stroke, pa je njen razcvet skokovit. Rachel Botsman, avtorica kultne knjige What's Mine is Yours: How Collaborative Consumption Is Changing The Way We Live, pravi, da je samo trg neposredne izmenjave oziroma delitve med uporabniki “vreden” 26 milijard ameriških dolarjev, tržišče delitve avtomobilov pa bo v letu 2013 doseglo 3,3 milijarde dolarjev prometa.

Ekonomija delitve se razvija hkrati s hitrim razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij in družbenih omrežij, ki predstavljajo temeljni “pripomoček” delitve. Sam internet (sestavljanka iz besed inter in network, kar pomeni omrežje, ki povezuje omrežja) je nastal kot platforma za delitev informacij in to je še vedno osnova delovanja tega globalnega “omrežja omrežij”. Komunikacijski proces je po svoji naravi “proces delitve” in ne “menjave”, zato informacijska revolucija prinaša tako radikalne družbene in ekonomske spremembe, na kar nas je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril britanski kognitivni znanstvenik Collin Cherry v svoji knjigi The Age of Access, Information Technology and Social Revolution.

Kot pravi Rachel Botsman, “spletna omrežja uporabljamo, da bi delo opravili v resničnem svetu”. Izjemna možnost komuniciranja s pomočjo novih tehnologij nam omogoča, da tudi v vsakdanjem življenju delimo dobrine praktično s komer koli od koder koli. Delitev je s pomočjo novih tehnologij zaživela na širši ravni, čeprav nam že dosedaj ni bila neznana. V družinah je medsebojna delitev temeljni princip njihovega ekonomskega ravnanja. Antropologi ugotavljajo, da je bila ekonomija delitve osnovni princip delovanja zgodnjih človeških skupnosti oziroma še več: brez medsebojne delitve se človeška družba sploh ne bi razvila. 

Primer: avto

Da bi lažje razumeli, v čem je prednost ekonomije delitve, si poglejmo primer avtomobila, ki je s Fordovim tekočim trakom pomembno zaznamoval sodobno ekonomijo in skupaj z nafto kot pogonskim sredstvom sooblikoval politiko prejšnjega in tudi tega stoletja. Koliko vojn in manjših konfliktov je bilo sproženih zaradi avtomobila oziroma nafte, teh simbolov sodobne potrošniške družbe? Avtomobilska in naftna industrija sta še vedno alfa in omega sodobne ekonomije.

Danes se po svetu vozi približno milijarda avtomobilov in lahkih transportnih vozil, ki prispevajo približno 10 % globalnih emisij ogljikovega dioksida, poleg tega pa še enkrat toliko emisij povzroča njihova izdelava. Poleg tega pomembnega vpliva na okolje, pa je avto tudi z vidika ekonomičnosti zelo potratna dobrina. Povprečen avto v razvitem svetu je v uporabi približno eno uro dnevno, medtem ko so povprečni mesečni stroški zanj 715 ameriških dolarjev ali približno 520 EUR (glej: The Bright Future of Car Sharing).

Z uporabo avtomobila v sistemu delitve se mesečni stroški zmanjšajo za približno 500 $ (360 €) mesečno, saj uporabniku ni potrebno plačevati celoletnega zavarovanja, vzdrževanja in številnih drugih stroškov, ki so povezani z individualnim lastništvom avtomobila. Običajno uporabniki tudi bolj racionalno načrtujejo svoje vožnje, kot če bi avto imeli v individualni lasti. Vsak avto v sistemu delitve avtomobilov pomeni 15 individualnih vozil manj, kar pomeni bistveno manjše obremenitve prometnih in parkirnih površin, še zlasti v večjih mestih, kjer je vzpostavitev takšnega sistema najbolj smiselna.

Delitev avtomobilov, ki poteka s pomočjo sodobnih spletnih in mobilnih tehnologij (rezervacija, plačilo, odklepanje itd.), torej pomeni bistveno manjše breme za okolje ter znatno razbremeni proračun posameznika ali gospodinjstva. Trenutno najuspešnješe podjetje za delitev avtomobilov je ameriško podjetje Zipcar, ki v uporabo ponuja približno 11.000 avtomobilov, nam najbližje na Dunaju. Primer avtomobila torej kaže, da je možno z novimi ekonomskimi pristopi bistveno zmanjšati okoljske in finančne obremenitve, hkrati pa z manj dobrin zadovoljiti potrebe več ljudi.

Delitev dobrin, nova ekonomska paradigma

Vendar avto ni edina dobrina, ki je primerna za delitev. Številne stvari, ki jih potrebujemo zgolj občasno, je mogoče deliti. Tako imenovane deljive dobrine (shareable goods) so lahko bivalni in drugi prostori, različna prevozna sredstva, orodja, hišni pripomočki, športni rekviziti, oprema za kampiranje in tako naprej. Vajeni smo, da na primer kupimo vrtalno napravo, ki jo morda potrebujemo pri selitvi ali obnovi stanovanja, potem pa le še nekajkrat v celotni “življenski dobi” izdelka, tako da na koncu, pogosto še povsem uporabna konča v smeteh.

Z vidika ekonomičnosti je to povsem nesmiselen nakup. V naših stanovanjih, garažah in drugih prostorih “leži” brez števila stvari, ki pogosto le malo uporabljene končajo na smetiščih. Joan Marc Simon iz Zero Waste Europe pravi, da je potrebno “vzpostaviti družbo, v kateri bodo proizvodi oziroma njihove sestavine ostale v sistemu in krožile po njem, torej se jih ne bo zavrglo, temveč bodo vedno predstavljale surovino za neki nov proizvodni proces. Rastoča svetovna populacija in vse večje potrošniške zahteve ter vse manjše zaloge naravnih virov jasno kažejo, da bo treba bodisi spremeniti način našega delovanja bodisi trpeti posledice, kot so tudi vojne in lakota. Večina vojn po svetu že poteka zaradi naravnih virov, cene hrane in surovin rastejo.”

Poleg drugih ustreznih ukrepov je ekonomija delitve pravi odgovor tako na problematiko naravnih virov, obremenitve okolja kot na pravičnejšo porazdelitev dobrin med vse prebivalce sveta. Namesto verige “kupi-uporabi-zavrzi” danes potrebujemo nov način potrošnje oziroma uporabe dobrin: “dostopaj do dobrine, ko jo potrebuješ”. Za to potrebujemo široka omrežja v katerih bodo dobrine krožile oziroma se delile med številnimi uporabniki.

Podjetja, ki danes vse težje prodajajo svoje proizvode, bi morala vzpostaviti “mrežo delitve”, v okviru katerih bi ljudje dostopali do stvari oziroma storitev, ko bi jih potrebovali. S tem bi lahko pridobili dodatna delovna mesta in začeli izdelovati kvalitetnejše proizvode. Večkratna “prodaja” izdelkov je lahko še dodatna motivacija za podjetnike, ki danes pogosto prodajajo izdelke pod ceno, samo da bi jih prodali. Seveda pa obstaja še cela vrsta možnosti delitve: od tega, da delimo stvari, ki jih že imamo, do souporabe, zamenjave itd.; iz organizacijskega vidika so te oblike lahko profitne ali neprofitne.

Poseben vidik pa predstavlja delitev najpomembnejših dobrin, ki ljudem omogočajo preživetje (na primer hrana in voda). Za te dobrine bi morali na širši ravni organizirati sistem delitve, ki bi slehernemu prebivalcu planeta omogočal zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

V prihodnosti torej ne bo pomembno, da bomo imeli vse, kar potrebujemo v lasti, temveč da bomo do stvari in storitev dostopali, ko jih bomo potrebovali. Delitev dobrin bo omogočila, da bomo z manj naravnimi viri in dobrinami zadovoljili potrebe vseh Zemljanov. To je naša prihodnost.