No, pa smo dobili še eno zanimivo finančno-ekonomsko novico, ki nas lahko resno zaskrbi. Morda pa nekatere druge celo grenko nasmeji, če vemo kako se finančni sistem vrti; če poznamo logiko na kateri temelji in strategije kako se neprestano reproducira s tem, ko nas zadolžuje, nas seveda obenem zasužnjuje. 

Mednarodni denarni sklad (IMF) pod vodstvom Christine Lagarde in z njeno vojsko nadobudnih ekonomistov v svojem nekakšnem mesečnem poročilu z dne 13.10.2013 “Fiscal Monitor” na strani 49 podaja idealen recept za rešitev problema javnega dolga.

Kar nevoščljivi smo lahko, da se tako otročje preproste rešitve nismo spomnili sami!

Daleč najbolj učinkovit in preprost način za znižanje javnega dolga tudi v 15-h državah evro območja je prisilni zaseg 10% zasebnih depozitov na računih davkoplačevalcev oz. nekakšen davek na kapital. Iz računa davkoplačevalcev vzamejo (v enkratnem znesku, a nikoli se ne ve, če bo zadostovalo) 10% tvojega privarčevanega denarja. Čisto potiho, nenapovedano, morda najbolje, da kar čez noč, medtem ko sladko spiš, tako da nimaš časa pa tudi ne priložnosti, da bi prisilnemu zasegu ubežal.

Podobno kot se je zgodilo na Cipru. Se spomnite kako so nas prepričevali, da “model Ciper” ne bo pomenil precedensa? A tovrstne “dobre zglede” lahko najdejo tudi v polpretekli zgodovini med svetovnima vojnama, kjer je bil tak instrument uspešno uporabljen v Nemčiji in na Japonskem. Pa v Italiji pod vlado Giuliana Amata leta 1992 je bil izveden podoben manever, ki naj bi državljane ubranil pred velikimi špekulacijami lire.

Obstaja velika verjetnost, da je o tem že odločeno. Seveda gre v resnici zgolj za še en poskus sanacije finančnega sistema evropskih bančnikov. Pravzaprav se s to bizarno idejo, ki zna biti že načrt, podaljšuje agonijo propadlega projekta enotne skupne valute v EU. 

Po totalni katastrojki pri t.i. reševanju Grčije in ciprskemu eksperimentu se preizkuša še nove metode, ki bi se jih dalo uspešno uporabiti brez večjih posledic za velike finančne špekulante in lastnike kapitalov. Vse to verjetno pod sloganom “Za vaše dobro v vašo korist”, tako nas bodo za (zgolj nekaj časa) olajšali bremena mantre javnega dolga, ki duši našo rast in razvoj. Prihranki celega življenja so za finančnike in bankirje zgolj speči kapital, ki njim v ničemer ne koristi. Pri njihovem preigravanju možnih idej in scenarijev za globalno ropanje, jih seveda ne zanima komu to škodi in koga ali kako prizadenejo. Tudi za socialni revolt in posledice panike, ki bi temu nujno sledile, so za trojko nepomembna ali zanemarljiva kolateralna škoda vredna rizika. Tako ali tako nimajo kaj izgubiti, ko se igrajo z naših denarjem in življenji.