Sacco in Vanzetti (Sacco e Vanzetti, Giuliano Montaldo, 1971)

Obstajajo trenutki avtentičnega življenja; obstajajo avtentični trenutki življenja.

Ne drži namreč trditev, da je življenje ves čas avtentično. Ljudje smo sposobni živeti tudi simulirana življenja, naddoločena s propagando, z iluzijami in imaginariji. Torej je potreben preboj, da bi lahko govorili o resnično avtentičnih trenutkih življenja.

Nekateri ljudje se trudijo za take preboje. Ne le zase, temveč za vse ljudi. Včasih jih imenujejo preroki, revolucionarji, anarhisti ali vizionarji, včasih pa jih uničijo in poteptajo do smrti. Iz tega smemo sklepati, da ni vsako vedenje ljudi inteligentno. Tudi za inteligentno vedenje se je treba potruditi.

Napor je potreben in pomemben, kajti dolgoročno je katero koli živo bitje zaradi neinteligentnega delovanja obsojeno na klavrn propad.

Svet danes na primer ni pripravljen na prihajajočo gospodarsko krizo, ki bo hujša od te, ki se je pričela leta 2008. Tudi leta 1920 ni bil. Devet let pozneje je prišlo do zloma gospodarstva, ki ga je ustavila šele druga svetovna morija. Veliko ljudi ni hotelo slišati opozoril; tudi danes jih ne. Nič se ni spremenilo.

Veliko slišimo o umetni inteligenci, o inteligentnih strojih in napravah. Toda stroji in naprave ne morejo biti inteligentni, saj so programirani. Ljudje se tudi lahko vedejo programirano, zato je propaganda tako zelo uspešna, vendar njihovo vedenje v takih primerih preprosto ni inteligentno. Programirano vedenje ni enako inteligentnemu vedenju. Zgodovina je polna dokazov, kam vodi tako neinteligentno vedenje.

Inteligentno vedenje ljudi nujno zajema empatijo. Inteligenten človek skuša dojeti drugega človeka kot drugi svet, kot novo vesolje, kot neskončnost, ki je nikoli ne bo mogel povsem dojeti in razumeti. Tako vedenje zato zajema tudi spoštovanje, brezmejno spoštovanje drugega.

V širjenju poblaznelega kapitalizma ni spoštovanja drugega človeka. Ni predvideno. Predvideno ni nikakršno spoštovanje ničesar. Poblazneli kapitalistični človek ne spoštuje niti sebe niti drugih ljudi, ne spoštuje planeta, ne spoštuje boga, ne spoštuje neskončnosti, ne spoštuje ničesar. V temelju takega sistemskega delovanja je namreč posebna težnja po kopičenju dobičkov in jemanju presežne vrednosti tistim, ki jo ustvarjajo, ko delajo.  

Življenje kapitalizma je zato nujno poblaznelo in nima nobenega smisla. Nima smotra, cilja in namena. Nima ničesar. To je eno samo velikansko smetišče, ki se širi kot rak. Dobički naraščajo, pripadniki elit jih imajo vse več, delavcem se kajpak nenehno jemlje vrednost, ki jo ustvarjajo. Prihodnost ni niti rožnata niti inteligentna. A saj že dolgo ni.

Cene zlata bodo naraščale. Iluzije o napredku in gospodarski rasti bodo razpadale. Čakajo nas nova velika depresija, stagflacija, morda hiperinflacija. Ljudje želijo in zahtevajo dobrine, tudi ko nimajo nobene potrebe, zato bo šok velikanski, ko ne bodo imeli več priložnosti za zapravljanje. Bernays je natančno vedel, kaj ljudje hočejo in kako jih pripraviti, da bodo to hoteli. Hočejo namreč ljubezen do podrejenosti.

Nisem zapisal, da hočejo biti podrejeni in da ljubijo podrejenost. Zapisal sem, da hočejo, želijo ljubezen do podrejenosti. Sistem, kakršen je kapitalizem, jih vedno znova pripravi, da so pripravljeni verjeti v smiselnost podrejenosti.

Želijo ljubezen, ki pa se bistveno razlikuje od ljubezni, kakršno je predlagal in zastopal Kristus. Njegova ljubezen je bila namreč anarhistična. To je obenem tudi edina prava oblika ljubezni.

Sacco in Vanzetti sta italijanska priseljenca. Sta anarhistična delavca, kot se imenujeta sama. Živita v ZDA, toda verjameta v svobodno gibanje po svetu. Nad njima ves čas visi Damoklejev meč, saj je oblast prepričana, da sta anarhista. Hočejo se ju znebiti, saj sta nevarna. Spontano ju zaznavajo kot nevarnost.

V resnici sta anarhista in se tako tudi predstavljata; obenem predstavljata nevarnost, čeprav je oblastniki ne razumejo in je niti ne morejo razumeti, saj ne morejo vedeti, kaj je anarhizem. Kaj torej v resnici ogrožata?

Ogrožata samo delovanje oblastnih mehanizmov v poblaznelem svetu, ogrožata samo poblaznelost, ki oblikuje objektivno realnost dobičkov oziroma profitov. Kako?

Utelešata način vedenja, ki je ravno nasproten od običajnega, vsakdanjega vedenja ljudi. Oblast namreč deluje tako, da njeni zastopniki od ljudi pričakujejo, da bodo razmišljali na paradoksen način: Nočem vedeti, kaj se dogaja okoli mene in kako.

Velika večina ljudi tako noče vedeti, kaj je objektivna realnost dobičkov, čeprav je to obenem tudi njihova objektivna realnost, realnost, v kateri živijo. Ko govorimo o sodobnem kapitalističnem svetu, moramo zato vselej vztrajati, da je objektivna realnost najprej realnost, ki generira presežno vrednost in dobičke za nekatere. Vse drugo pride pozneje.

Sacco in Vanzetti sta torej anarhista. Njuna drža je zelo preprosta, saj ju zanima, kaj se dogaja okoli njiju in kako se dogaja. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je bilo vsekakor zelo aktualno vprašanje, kaj se dogaja na borzah, kako deluje gospodarstvo, kdo kopiči dobičke in na čigav račun.

Danes je zopet enako. Demokracija zastopa tržno ekonomijo, ki daje prednost določenim vrednotam in načinom življenja, ki so zavezani kopičenju dobičkov. Prevladujoči načini razmišljanja, vedenja in delovanja pa niso v nobeni resni zvezi z resnico občestvenega življenja.

Ne gre namreč za zastopanje večine, temveč za zastopanje resnice skupnega življenja. Če ima življenje ljudi sploh kak smisel, potem je zavezano dolžnosti vsakega posameznika, da skuša spoznati, kaj se dogaja okli njega, pa tudi z njim samim, saj ne more biti ločen od okolja.

Edino s pomočjo resnice se je mogoče bojevati zoper koruptivnost kapitalističnega življenja. Vse bolj bo zato pomembno, kar so vedeli že Stari: človek je, kar naredi iz sebe. Ne naredi po modelu, ne naredi tako, kot pričakujejo drugi ljudje, temveč naredi tako, kot pričakuje sam.

Obstaja trenutek, ko vsi vedo, da je nastopil konec. Ljudje se takrat ne bojijo več.

Sacco in Vanzetti to izkusita na svoji koži. Proces na sodišču je sramota za pravo in inteligentnost ljudi. Podobno so se nekoč spravili na Sokrata.

Postajata vse bolj mirna. Natanko vesta, kaj se dogaja in zakaj. Film jim sledi v meandrih njunih misli.

Ostala bosta v življenju. Postala sta njegov organski del, zato sta večna, kot je večno življenje. Vselej bo zapis o tem, kar sta zastopala in naredila. Nihče ne bo mogel nikoli reči, da sta zapravila svoji življenji.

Kaj pa mi? Ne živimo namreč, da bi uspeli. Živimo, da bi živeli. Za življenje je poštenje pomembnejše od uspeha. Ni pa nujno, da se človek dokoplje do spoznanja, da enako velja tudi zanj. Če hoče živeti, je to logično. A kje piše, da vsak človek hoče živeti?