Duh leta '45 (The Spirit of '45, Ken Loach, 2013)

Angleški režiser Ken Loach se ni lotil nostalgičnega vračanja v obdobje tik po drugi svetovni vojni, kot bi kdo utegnil pomisliti, izhajajoč iz lastnega udobja in miselne lenobe, saj se je lotil nečesa neprimerno pomembnejšega in radikalnejšega, kajti dokument, ki nam ga končno ponudi v razmislek, nastane na podlagi duha, ki ima vse univerzalne razsežnosti, o katerih je kdorkoli kdajkoli resno razmišljal, pa naj bodo Platon, Hegel ali vsi drugi, vključno z Marxom, zato je ogled filma nadvse zahtevna in resna naloga, saj se vrača v preteklost natanko zato, da bi nas spomnil, kaj vse smo že imeli na voljo, a smo se preveč zlahka in brez boja obrnili v drugo smer, ker smo bili naivni in nevedni, brezbrižni in preveč zaverovani vase, danes pa na lastni koži prenašamo učinke obrata, ki se kažejo predvsem v velikanskih razlikah med ljudmi, v nepravičnostih brez primere in celo v suženjskem delu, ki je večjih razsežnosti, kot je bilo kdajkoli v zgodovini.

Duh časa leta 1945 ni le duh svobode in radosti po končani moriji, ki je trajala šest let in zaradi katere je umrlo na milijone ljudi, ni le veselje ljudi zaradi vnovičnega snidenja z vojaki, ki so resnični heroji, temveč je tudi sam čas in je prostor, v katerem se še enkrat rodi zamisel, da bi ljudje lahko živeli drug z drugim na povsem drugačen način, kot so ga poznali iz kapitalizma, čigar reševanje je pravzaprav privedlo do morije, na način, ki temelji na preprostem spoznanju, da smo v zadnji instanci vsi ljudje enaki. Ljudje v tistem trenutku vedo, da je kapitalizem resnično povsem zblojen sistem družbenega življenja, ki si ga ne more želeti nobeno človeško bitje z zdravim razumom, saj omogoča nekaterim ljudem, peščici, neznansko bogatenje, veliko večino pa potiska v položaj, v katerem si ne morejo niti zamisliti, kaj vse si lahko privoščijo pripadniki elit.

Volja je zato velika, vztrajna in zelo močna. Prepričanje je trdno, argumenti so na strani navadnih, malih ljudi, ki se znajdejo v položaju, v katerem lahko resnično odločajo, kako bodo živeli, da bodo razlike med njimi majhne in nepomembne. Winston Churchill preprosto ne more dojeti, kaj se dogaja, saj se dogaja resnično nekaj prelomnega, celo epohalnega. Ljudje odkrito in brez sprenevedanja govorijo o socializmu, saj imajo dovolj meritokracije, kapitalizma in njegovega izkoriščanja, elit, nepravičnosti in vsega drugega.

Še več. Ljudje hočejo socializem, o katerem govorijo in razpravljajo. Kratko malo verjamejo, da ga lahko ustvarijo, da to ni nikakršna znanstvena fantastika, zato preidejo od besed k dejanjem, se lotijo dela, zavihajo rokave in izvolijo Attleeja za ministrskega predsednika.

Pričakovanja so zares velika, a nekateri ljudje sprva vseeno ne morejo razumeti, da imajo nenadoma na voljo brezplačno javno zdravstvo, da ima država v rokah vse tisto, kar je skupno, kar ljudje potrebujejo že od nekdaj: vodo, energijo, infrastrukturo.

Ko gledamo film mi, otroci socializma, se zavedamo, kako vredno je bilo vse, kar smo imeli na voljo v nekdanji Jugoslaviji, zavedamo se, kako socialistična je bila Velika Britanija, kako dobro je bilo imeti socializem, čeprav smo ga okusili komaj za vzorec in na kratko, ker so bili nekateri prepričani, da je kapitalizem boljši in bolj kakovosten sistem življenja, obenem pa dovolj močni, da so svojo idejo vsilili še vsem drugim.

Nadaljevanje filma je zato tragično. Nobeno pretiravanje ni, če rečemo, da je ena sama ženska, sklicujoč se na nekaj v iluzije zazrtih ekonomistov, tako rekoč čez noč vse to, kar so gradili in ustvarjali ljudje trideset let, zrušila z nasmeškom na ustih, češ da družba ne obstaja in da si mora vsak posameznik sam zgraditi prihodnost, ki mora temeljiti na medsebojnem tekmovanju, požrešnosti, pogoltnosti, razsipnosti, bogatenju pripadnikov elit in pustošenju okolja, nezaslišanem razmetavanju z energijo in odpuščanju milijonov ljudi z delovnih mest.

Zadnjih trideset let gre zato vlak navzdol, najnovejša recesija pa nas vnovič postavlja pred izziv, ki so ga nekateri ljudje v preteklosti že sprejeli: Hočemo socializem ali ne?

Ali si lahko predstavljate preprosto stanje duha, v katerem si vsi ljudje zastavijo tole vprašanje: Povečali bomo gospodarsko rast, rešili banke, zagnali gospodarstvo in ustvarili veliko, veliko več, toda 99 % ljudi od vsega tega ne bo imelo prav dosti, čeprav bodo imeli več, kot imajo sedaj, ker bodo veliko večino vsega pobrali pripadniki 1 %, sprašujemo pa vas, če ste za, da to tudi zares naredimo.

Kako bi odgovorili ljudje?

Film Kena Loacha se konča v današnjih časih. A to niso časi, v katerih Kitajci ročno izdelajo večino dobrin, ki jih kupimo, saj ljudi vse bolj nadomeščajo zmogljivi računalniško vodeni stroji – tudi na Kitajskem. Videti je, da so ljudje kot delavci vse manj pomembni in vse manj potrebni. In vse močnejša je zavest, da kapitalizem ni pošten in pravičen sistem, ki bi vsem ljudem omogočal, da živijo človeka vredno življenje. Nepravičnost sistema že nekaj časa omogoča, da pripadniki elit živijo v drugih svetovih, čeprav živijo na istem planetu kot vsi drugi.

Kakšen smisel ima v tako razdeljenem svetu govoriti o demokraciji?

A še vedno velja, da bi lahko bilo povsem drugače, če bi le hoteli, kot so hoteli Britanci ob koncu drugega svetovnega klanja.