Večinoma smo prepričani, da države in podjetja pretežno zaradi pohlepa potrebujejo neprestano gospodarsko rast. Resda je v ozadju pohlep peščice posameznikov, ki so ustvarili (finančni) sistem “avtomatskega” bogatenja, a ostala večina je bolj ali manj pahnjena v začaran krog medsebojnega tekmovanja, garanja in pomanjkanja. Torej, zakaj je obstoječi ekonomski sistem “življenjsko” odvisen od neprestane gospodarske rasti, ki ne prinaša večje blaginje prebivalstva, hkrati pa uničuje naše okolje?

Enajsti žeton

Bernard Lietaer je v knjigi The Future of Money napisal poučno Zgodbo o enajstem žetonu (The Story of the 11th round), ki o problematiki modernega finančnega (denarnega) sistema pove več, kot kopica ekonomskih učbenikov in strokovnih člankov (zgodba je zapisana v nekoliko skrajšani obliki):

Nekoč so v zakotni vasici ljudje med seboj trgovali z vsemi mogočimi dobrinami. Na tržni dan so hodili naokrog s piščanci, jajci, šunko in kruhom ter se pogajali za dobrine, ki so jih potrebovali. Ko je bilo potrebno, na primer v času žetve ali, ko je nekdo potreboval večje popravilo skednja po neurju, so stopili skupaj in pomagali drug drugemu. Vsakdo je vedel, da bo v prihodnosti morda tudi on potreboval pomoč drugih.

Nekega dne, na tržni dan, se je pojavil tujec v zloščenih črnih čevljih in z elegantnim belim klobukom ter s sarkastičnim nasmeškom opazoval dogajanje. Ko je zagledal kmeta, ki je s šestimi piščanci tekal naokoli in jih želel zamenjati za veliko šunko, ni mogel zadržati smeha. “Ubogi ljudje, kako so primitivni,” je pripomnil.

Kmetova žena ga je slišala in ga izzvala rekoč, ali bi on znal na boljši način ravnati s piščanci. “S piščanci ne”, je odgovoril tujec, “obstaja pa veliko boljši način, kako odpraviti vso to zmedo.” Kako misli to storiti, je zanimalo žensko. Tujec ji odgovori, da naj se vaščani zberejo pri drevesu, mu prinesejo veliko kravjo kožo in razložil jim bo veliko boljši način menjave dobrin.

In začelo se je, vzel je kravjo kožo in izrezal popolnoma okrogle kose ter jih označil. Vsaki družini je dal deset teh “žetonov” in jim pojasnil, da vsak izraža vrednost enega piščanca. Na ljudi je s svojim ravnanjem naredil velik vtis. “Vendar”, jim je rekel, “čez eno leto se ponovno vrnem natanko na isto mesto. Želim, da mi vsaka družina vrne 11 žetonov. Ta enajsti žeton predstavlja nagrado za tehnično izboljšavo, ki sem jo uvedel v vaša življenja.” Kmet s šestimi piščanci ga je vprašal, kje bodo dobili enajsti žeton. “Boste že videli”, mu je odgovoril tujec.

Kaj se zgodi, če število prebivalcev in letna produkcija v prihodnjem letu dni ostaneta na enaki ravni, sprašuje avtor zgodbe Bernard Lietaer. Ker enajsti žeton ni bil nikoli ustvarjen, vsaka enajsta družina ostane brez vseh žetonov (oziroma bankrotira), pa četudi prav vsi delajo dobro, da bi pridobili še dodaten - enajsti žeton. Čeprav je trgovanje z žetoni mnogo enostavnejše, kot s piščanci, pa takšna nova denarna igra sproži medsebojno tekmovalnost in bistveno zmanjša pripravljenost za sodelovanje, medsebojno radodarnost in pomoč.

Natanko takšna je “narava” današnjega finančnega sistema: denar vstopa v obtok obremenjen z obrestmi. Ker vsota, ki jo predstavljajo obresti, ni bila ustvarjena hkrati z glavnico, se v sistemu avtomatsko pojavi “luknja”, ki sproži konkurenčno tekmo in ustvari potrebo po novem denarju oziroma kreditih.

Charles Eisenstein je v knjigi Sacred Economics zgodbo takole nadaljeval (skrajšano):

Kmetje se ponovno zberejo pri možu s klobukom in mu rečejo: “Gospod, nam lahko daste še nekaj dodatnih žetonov, tako da nihče od nas ne bo bankrotiral”?

“Bom,” pravi mož, “a le tistim, ki me lahko prepričajo, da mi bodo posojeno vrnili. Ker je en žeton vreden enega piščanca, bom posodil le tistim, ki imajo več piščancev, kot je število žetonov, ki mi jih dolgujejo. Če mi žetonov ne vrnejo, jim lahko v zameno vzamem piščance. In ker sem tako prijazen, sem celo pripravljen ustvariti nove žetone tudi za ljudi, ki ta trenutek nimajo dovolj piščancev, če me le uspejo prepričati, da jih bodo več vzgojili v prihodnosti. Torej, pokažite mi vaš poslovni načrt! Dokažite, da ste vredni zaupanja. Posodim vam za 10-odstotne obresti in če boste svojo jato povečali za 20 odstotkov na leto, mi boste lahko vrnili in tudi sami boste obogateli.”

Vaščani moža vprašajo: “To zveni v redu, a ker ste ustvarili nove žetone po 10-odstotni obrestni meri, še vedno ne bo dovolj, da bi vam na koncu vse vrnili.”