Komu pripada svet? (Kuhle Wampe oder: Wem gehört die Welt?, Slatan Dudow, 1932)

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je kajpak na dlani: svet pripada ljudem, ki imajo denar. Ti namreč lahko vplivajo na vse, lahko delajo, kar hočejo, in ljudje brez denarja so pred njimi povsem nagi oziroma nemočni. Bolgarski režiser Slatan Dudow ponuja nekoliko drugačen odgovor.

Njegov odgovor moramo razumeti kot učinek natančnega razmisleka o naravi tega, kar imenujemo singularna sprememba sveta. Obstajajo namreč tudi regularne spremembe sveta. To so preproste spremembe, ki jih vsi poznamo, spremembe v prostoru in času, spremembe, za katere verjamemo, da jih prinaša sam čas, spremembe, za katere lahko poskrbimo tako rekoč kadarkoli, to pa tudi ves čas delamo, ker smo vse preveč naivni.

Povsem nekaj drugega so singularne spremembe, ki predstavljajo nasilje same ontologije nad partikularnim redom sveta, v katerem živimo. Kaj je torej nasilje ontologije?

Nasilje ontologije je izbruh vulkana, ki lahko miruje tisočletja, nato pa se njegova vsebina nenadoma razlije po površju planeta, kjer ustvari nov prostor. A to ne pomeni, da mirno in potrpežljivo čaka pod površjem na svojo priložnost, saj za lokaliziranje biti v svetu potrebuje posebno človeško gesto, ki jo v psihoanalizi imenujemo subjekt. Vulkan ne more izbruhniti brez ljudi, ki zastopajo njegov izbruh, brez ljudi, ki ga nezavedno želijo in so pripravljeni narediti kaj nepredvidljivega in nepričakovanega.

Vse se dogaja tik pred Hitlerjevim zmagoslavnim in spektakelskim prihodom na oblast. V državi vlada nered, brezposelnost je velika, beda navadnih ljudi tudi. Imajo dve možnosti: da čakajo na zakol ali da se organizirajo. Če se namreč ne bodo organizirali sami, jih bo organiziral Veliki Drugi, ki ga zastopa Hitler.

Sprememba v svetu je namreč mogoča. Film jo artikulira. Zaveda se, da človek lahko spremeni eksistenco, da se lahko premakne na povsem drug kraj, ki ga pred tem še ustvari z lastnimi rokami, sledeč domišljiji.

Delavska družina, ki živi v Berlinu, se začasno preseli v poseben kamp, kjer se zbirajo nezaposleni – imenuje se Kuhle Wampe. Ironija je velika: nezaposleni ljudje odhajajo v kamp ob jezeru, kamor sicer hodijo na počitnice. Okoli njih že poteka družbena drama epskih razsežnosti, nad katero so številni celo iskreno navdušeni.

V resnici so prebivalci kampa v vmesnem prostoru in v vmesnem času. Pred njimi je zahtevno vprašanje: Kakšna je človeška vrednost prostora, kjer živijo, in kaj se lahko zgodi?

Odgovor je tale. Obstaja poseben prostor, v katerem vlada brezbrižnost do ljudi. Leta 1932 je v Nemčiji sicer videti ravno nasprotno, toda videz je žaljiv in povsem zgrešen. Hitler sicer govori, da dela za ljudstvo in v njegovem imenu, toda v resnici mu že nekaj let koplje grob.

Nekaj drugega je kraj, prostor, ki je doživet. To je lahko dom ali pa prostor, ki ga ljudje na novo ustvarijo, da bi postal kakor dom. Ob koncu filma zato spremljamo ljudi, ki odhajajo.

Odhajajo z enega prostora in ustvarjajo drugega, novega. Ustvarjajo kraj, kjer se bo oblikovala zavest o dogajanju v kraju, ki ga zapuščajo. Kreirajo pogoje za družbeno gibanje.

V takem gibanju ljudje nikoli niso ravnodušni ali brezbrižni. Prav nasprotno: gibanje preoblikuje in gnete prostore, ki so doživeti. Psihoanalitični vpogled v življenje nevrotikov potrjuje zapisano. Bachelard se zato ne moti, ko pravi: psihoanaliza požene bitje prej v gibanje kot k počitku; kliče ga k življenju zunaj bivališč nezavednega, k življenjskim dogodivščinam, k temu, da gre iz sebe.

Nevrotik namreč sam od sebe ne gre iz sebe in sploh ne gre nikamor. Oklepa se simptomov in v njih nezavedno uživa, kar pomeni, da njegova zavest niti ne ve, kako zelo uživa in kaj nezavedni užitek sploh je. Tako življenje je polno negotovosti in tesnobe ter krčevitega oklepanja nečesa.

Dogodivščine življenja predstavljajo nekaj drugega. Izhajajo iz tega, kar je v kali samega življenja, tega, kar je dobro. Kar je dobro, je namreč odprtost do odprtega. Življenje je eksistenca, ki je odprta na tak način. Človek si zato od dogodivščin življenja obeta dobrobit – in ne le zase. To namreč niso njegove dogodivščine, pustolovščine, ki si jih izmisli v predajanju domišljiji, temveč so pustolovščine samega življenja, tisto nepredvidljivo in še nedoživeto, o čemer celo naše nezavedno ne ve ničesar.

Opisane dogodivščine vselej pomenijo spremembo. To ni regularna sprememba, kot jo imenuje Badiou, sprememba znotraj danega reda sveta. Govorimo o radikalni spremembi, revolucionarni spremembi, kajti človek more biti zaradi dogodivščin življenja prej ali slej očaran, zaradi očaranosti pa hoče nekaj zares novega in drugačnega.

Leta 1932 je vsekakor čas za radikalno spremembo. Morda se to, kar vidimo v filmu, dogaja nekoliko pozno, in zgodovina nam pravi, da je bilo res tako, toda film mora kljub temu nastati.

Moramo videti sklepno sekvenco filma, ko se ljudje mirno zbirajo in v popolni tišini odidejo. Ne odhajajo novim pustolovščinam naproti, temveč odhajajo, da bi ustavili spreminjanje sveta, ki drvi v brezno.

Svet, ki drvi v brezno, namreč uničuje eksistence. Njihovo moč vztrajno potiska proti ničli in nazadnje v brezno, pod zaznavni prag, zato prej ali slej izgine. Ljudje, prav nasprotno, vedo, da je smisel življenja maksimalna eksistenca, ne minimalna. In zanjo se je treba truditi, treba je uporabljati moč. Kdor zgolj čaka, namreč ne dočaka ničesar.

Natanko za to gre – za maksimalno navzočnost v svetu, za maksimalno moč eksistence, ki raste iz dobrobiti. Kaj je to?

Maksimalna moč eksistence pomeni, da dobivajo ljudje občutek, močan občutek, da njihova življenja niso več zgolj preživljanje, nizanje predvidljivih dogodkov in ponavljanje rutinskih opravil, temveč postajajo posebne obljube, zaradi katerih bodo nekoč veliko več kot zgodovina. Ko moč eksistence narašča, se človek vse bolj zaveda, da nastajajo pred njegovimi očmi nepozabne zadeve, ki se jih bo nekoč spominjal s posebnim žarom in navdušenjem, zato ne bo mogel reči tako je bilo, kajti vedel bo, da je bilo več kot zgolj to.    

Izmišljati si, pravi Bachelard, je vselej več kot živeti. Izmišljanju zato sledi ustvarjanje novih prostorov življenja, drugačnega življenja, močnejše eksistence. V samem jedru življenja je namreč preseganje tega, kar je domnevno dano enkrat za vselej. Preseganje pa je vselej tudi preseganje naučenega, zato je tudi pot, posebna pot, ki nikoli ni ravna in ne ponazarja linearnega napredovanja.

Presegati pomeni ustvarjati pot, po kateri hodimo od naučenega k nedoživetemu, pomeni pa tudi pot k ne-znanju. Resnično, končna usoda človekove eksistence je natanko ne-znanje.

Kar zadeva mene, se pustim vedno znova zapeljati, da bi v svetu iskal zaklade, ki jim ni para.