Pred nekaj dnevi je v intervjuju v Večeru minister Uroš Čufer med drugim izjavil, da smo državljanke in državljani oz. davkoplačevalci “sponzorji” in se ob tem zasmejal. Morda lahko sklepamo, da je pri tem mislil predvsem na t.i. sanacije bank in vseh drugih lukenj, ki jih bodo še odkrili s stresnimi testi. Ker tega nismo bili sposobni že prej oceniti sami nam bodo sedaj to naredili drugi in mastno zaračunali kar 21 milijonov; super ne!?

Nekako se ve, da je te značilne “kraške pojave” ponikanja denarja v slovenskih bankah treba zamašiti kar z našim denarjem, kakopak. A primerjava oz. naziv, da smo davkoplačevalci sponzorji, ni nič kaj posrečena, saj je sponzor tisti, ki je praviloma ekonomsko dobro preskrbljen in povsem avtonomno odloča, kam in komu bo zaupal svoja sredstva v zameno za reklamno ali kakšno drugo proti uslugo. Gre torej povsem za komercialno razmerje, kjer sponzor računa z povračilom ali celo povečanjem svojega vložka.

Mi seveda niti približno nismo v takšni poziciji, da bi o tem bili sploh vprašani ali se imeli glede tega vprašanja celo možnost odločati. Postavljeni smo pred izvršeno dejstvo, čeprav je končna številka kljub številnim špekulacijam še vedno velika neznanka.

Še najbolj perverzno v celi zadevi pa je dejstvo, da se prav nobeden sploh ne ukvarja (niti ni zaznati posebnega interesa, da bi se) s sistemom kriminalnih ravnanj in dejanji, ki so v največji meri vzrok nastalih razmer. Baje je treba varovati poslovne skrivnosti in zaupnost. Hranilne vloge in bančno poslovanje so zasebna stvar, sanacija bank pa je v javnem interesu in kot torej zaveza ter dolžnost davkoplačevalcev; tako nekako se opravičuje, da do danes ni še nihče od bankirjev na zatožni klopi. Torej so kriminalci, roparji ali goljufi kakorkoli že jih poimenujemo v “našem” bančnem sistemu povsem zaščiteni, nedotakljivi? Pa tako preprosto bi jih bilo mogoče najti, če bi obstajala (politična) volja ali močan in odločen pritisk javnosti! Zgolj iz spornih (škodljivih ali sumljivih) pogodb bi lahko prepisali imena kreditojemalcev in kreditodajalcev in že bi imeli pisan seznam VIP osumljencev. Potem bi lahko uporabili inštitut obrnjenega dokaznega bremena (glede privilegiranih ugodnosti pogojev in višine kredita), za čas postopka zasegli celotno materialno in finančno premoženje (doma in v davčnih oazah) ter opravili sodni postopek. Ob ugotovitvi kaznivih ravnanj vpletenih podpisnikov; kreditodajalca in kreditojemalca, bi se jima poleg ustrezne kazni, odvzelo tudi celotno premoženje (njega in bližnjih sorodnikov) kot poravnavo spornega kredita. Podoben postopek bi mora doleteti tudi vse odgovorne v različnih upravah in nadzornih svetih; prav tako so soodgovorni pri krajih pa tudi, če zgolj zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Namesto tega pa so mirno držali vrečo, gledali stran ali molčali in za to ne-delo dobivali celo bogate nagrade; sedaj pa nihče nič ne odgovarja, ker nihče ne zahteva pojasnil. Vsaj za deset let nazaj bi bilo potrebno navzkrižno zasliševanje vseh odgovornih, da bi prišli do same strukture in načina delovanja sistema. Lahko bi se po hitrem postopku sprejel interventni zakon, ki bi te postopke zaradi pomembnosti in nujnosti obravnavali prioritetno. Neke vrste »mani pulite« z drugim imenom »Čista banka«. Že vidim spot v katerem bi nastopala celotna vladna ekipa; oboroženi s sesalci, metlami, krpami in sirkovimi krtačami bi na melodijo arije Habanera, opere Carmen poskočno poplesavali med tem, ko bi čistili, drgnili in polirali ter si pri tem prepevali; »čista banka je tista banka kjer za poštene denarja ne zmanjka, se za vas oplaja, se za vas razdaja, služi, da vam služi, jo korupcija ne okuži…«

V Sloveniji se tak scenarij zdi kot znanstvena fantastika, kaj šele, da bi ga kdo vzel čisto zares in se ga lotil izvajati, a je povsem možen in mogoč. Nepredstavljivo in nedopustno je, da bodo vsi ti roparji ostalih nekaznovani in poniknili v pozabo, anonimnost ali pa bodo celo mirno nadaljevali svojo kariero in posle. O mnogih se javno že šušlja, špekulira, govori, a to je le razlog več, da se dejansko proti njim začnejo tudi konkretni kazenski postopki. Sistematično in sistemsko. To bi dejansko pomenilo očistiti banke vse nesnage, tako očistiti kadrovsko sporne in kontaminirane posameznike, kakor tudi najti krivce ogromne luknje.

Vse do takrat, ko se tak postopek ne bi začel, bi se davkoplačevalci morali državljansko nepokorščino upreti plačilu dokapitalizacije oropanih bank. Naj nam odgovorni politiki izstavijo specifikacijo z imeni in priimki računa, ki ga bomo morali pokriti. Obsodba odgovornih posameznikov in organiziranih skupin ter njihovo “vsaj delno” povračilo plena, bo vsaj delno v moralno in simbolno zadoščenje pravici in davkoplačevalcem. 

Da vas še malo podžgem, priporočam v branje obrazec organiziranega ropa.