Nekoč je na čudoviti in neokrnjeni morski obali reven ribič lovil ribe. Pravzaprav niti ni bil tako zelo reven, njegov ulov mu je zadoščal za povsem udobno življenje. Delo je jemal zlahka, pravzaprav je v njem užival in običajno se ni pretegnil od napora; vsake toliko se je zleknil v udobno senco pod košatim borovcem in malce zadremal ali pa preprosto samo lenaril.

Nedaleč stran je svoj letni štirinajstdnevni dopust preživljal bogat turist, sicer uspešen podjetnik. Ribič mu je šel na živce, zdelo se mu je, da povsem brezplodno zapravlja svoje življenje. Po nekaj dneh, ki jih je zelo aktivno preživljal na obali, kjer se je potapljal, plaval, srfal, veslal in lovil ribe, je sklenil, da se bo z ribičem resno pogovoril.

Ko se je ribič ravno pripravljal k svojem običajnem lenarjenju, se mu je bogati turist z vljudnim pozdravom približal. Ribič je bil gostoljuben človek, povabil ga je, naj prisede v prijetno senco in mu ponudil nekaj od svoje skromne južine. Malce sta poklepetala o običajnih stvareh, ki pritičejo vljudnostnemu klepetu neznancev: o vremenu, ulovu in podobnih rečeh.

Potem pa ga je turist, ki mu ribičev način življenja ni dal miru, končno vprašal, če je s svojim življenjem zadovoljen. Ribič mu je odvrnil, da o tem sicer ni posebej razmišljal, da pa mu ničesar ne manjka, da ima družino, ljubečo ženo, majhno hiško, prijatelje. Turist ga poduči, da bi lahko z bolj učinkovitim ribolovom ujel veliko več rib in bi seveda tudi veliko več zaslužil. Ribič pa mu je odvrnil, da v tem ne vidi kakšnega posebnega smisla.

A turist se ni dal. Zabrusil mu je, da bi si čez nekaj časa lahko kupil čoln in nalovil še več rib, sčasoma bi si kupil še en čoln in najel še kakšnega ribiča, da bi delal zanj. A ribič mu je odvrnil, da v tem ne vidi nobene posebne koristi. Turist že malce jezno, zaradi “trdoglavosti” ribiča, nadaljuje, da bi si v nekaj letih prizadevnega dela lahko kupil ribiško ladjo, najel še več ribičev in nalovil zelo veliko rib, kar bi mu prineslo veliko bogastvo.

Ribiču to ni bilo preveč všeč in ga je opozoril, da bi se zaradi velikega izlova v okolici morda zmanjšala količina rib, kar ne bi bilo dobro ne zanj ne za druge ribiče. Prav tako se mu je zdelo slabo, da bi bil veliko zdoma in bi zanemaril tako družino kot prijatelje. A turist mu je, zdaj že precej jezno, navrgel, da bi potem lahko lovil še drugje, kupil še nove ribiške ladje in s trdim delom postal resnično bogat.

Po daljši tišini (ki je, mimogrede, turista precej ujezila), se je ribič udobno namestil, pojedel nekaj domačih oliv, srknil požirek odličnega, prav tako doma pridelanega vina, potem pa je turista povsem mirno vprašal: “In kaj bi v resnici imel od vsega tega silnega bogastva”. Turist mu je odvrnil, da bi si potem, po letih trdega dela in odrekanj, lahko prav tako kot on privoščil dopust, užival bi na neokrnjeni obali, pil domače vino in jedel domače olive ter lovil ribe.

Ribič mu je s širokim nasmeškom, malce porogljivo, odvrnil: “Pa saj to že zdaj počnem. Vsak dan.” Turist je besno vstal, jezen na “nepodjetnega” ribiča in odšel nazaj na “svojo” obalo še naprej “aktivno uživat” zadnjih nekaj dni svojega dopusta, preden se je vrnil v svoje podjetje, kjer je od ranega jutra do poznega večera “ustvarjal svoje veliko bogastvo”.

(Pričujoča zgodba je izposojena in nekoliko predelana, običajno v različnih variantah kroži v obliki šale oziroma vica. A zgodba ima pomemben nauk: je zgodba o o naši “podjetnosti”, o neskončni gospodarski rasti, o ekonomski “logiki”, predvsem pa o naši neskončni neumnosti.)