V nedavni raziskavi, opravljeni med 538 prebivalci Slovenije (vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji), je kar 380 oziroma 70,6 % anketirancev odgovorilo, da bi morali “delitev najpomembnejših dobrin, kot so hrana, voda in zdravila organizirati v okviru držav ali mednarodne skupnosti ”. 55 (10,2 %) anketirancev je na vprašanje odgovorilo, da je “za delitev najpomembnejših dobrin že zdaj primerno poskrbljeno in sicer v okviru trgov”; 103 (19,1 %) pa o tem nimajo posebnega mnenja.

Rezultati raziskave so zgolj potrditev tistega, kar je več kot očitno: globalni trgi ne omogočajo niti približno pravične porazdelitve globalnih dobrin. Številke temu pritrjujejo:

• V svetu trenutno živi 842 milijonov ljudi - 12 % populacije oziroma vsak osmi prebivalec planeta -, ki trpijo zaradi kronične lakote, kar pomeni, da ne dobijo dovolj hrane za normalno življenje (Food and Agriculture Organization - FAO). Resnično pretresljivo pa je, da vsako leto za posledicami lakote umre kar 3,1 milijona otrok, mlajših od petih let (World Food Programme).

• Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi celo za polovico presegala človeške potrebe in naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2013 nas na planetu živi dobrih sedem milijard. 

• Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz nedavne študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources). Posledično izguba zemlje, vode in biološke raznovrstnosti ter negativen vpliv na podnebne spremembe pomenijo letne stroške v višini 750 milijard ameriških dolarjev (FAO).

Nekaj je hudo narobe. Pridelamo dovolj hrane, a hkrati je zelo veliko ljudi lačnih ali celo umirajo zaradi lakote. Veliko hrane zavržemo in zato povsem po nepotrebnem uničujemo okolje. Ko gre za hrano, podobno je tudi pri številnih drugih dobrinah, ne potrebujemo še večje pridelave in proizvodnje (čemur pravimo gospodarska rast), temveč boljšo in pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) ter bolj ekonomično ravnanje z dobrinami.

Z enostavnim sistemom delitve ključnih dobrin v državah in na globalni ravni bi lahko enostavno rešili ta tako sramotni madež na vesti človeštva, lakoto. Mar ni neverjetno, da v dobi robotov, superračunalnikov, mobilne tehnologije in razvejanih transportnih poti ljudje umirajo zaradi pomanjkanja hrane?

Države bi lahko presežne dobrine, ki tako ali drugače končajo smetiščih, namenile v poseben globalni sklad dobrin (organiziran v okviru OZN), iz katerega bi dobrine dosegle ljudi, ki jih zares potrebujejo. Podobno bi bilo mogoče storiti tudi znotraj posameznih držav in manjših skupnosti. S tem ne bi uničili niti trgovine niti ekonomije, zagotovili pa bi pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih dobrin (hrane, vode, primernih bivalnih pogojev, osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja), česar tržni sistem več kot očitno ne zmore zagotoviti.

Z medsebojno delitvijo bi tako zagotovili večjo pravičnost in več zaupanja tako med posamezniki kot med narodi, kar bi omogočilo boljše odnose in mir v raznoliki ter številčni človeški skupnosti 21. stoletja. Medsebojna delitev bi resnično pomenila velik korak za človeštvo. Korak v resnično boljšo prihodnost.