Pred več kot dvema tisočletjema je Sokrat govoril o nujni napetosti med političnim življenjem v mestu in filozofijo. Govoril je o konfliktu med svobodno rabo uma in zahtevami političnega življenja. Sokrat je vsekakor simbol upornika in človeka, ki dela, kar govori, govori pa o življenju, ki je vredno, da ga človek živi. Kakšno je torej življenje, ki ga je zares vredno živeti?

Sokrat govori o življenju, v katerem človek z razmišljanjem spoznava napake, neumnosti in drugo navlako, iluzije, zablode in napačna mnenja, ki ga ovirajo v življenju in predstavljajo nepotrebno prtljago. Filozof se vsekakor zavzema za to, da tako nepotrebno prtljago odvržemo, saj v nasprotnem napredek in razvoj nista mogoča, kar pomeni, da se človek zgolj vrti na mestu, pa če je še tako notranje prepričan, da napreduje.

V času, v katerem živimo, je videti, da je nepotrebne prtljage, s katero naj bi ljudje živeli, več kot kadarkoli, ljudem pa se še nalaga. Na široko sicer govorijo o pravicah in svobodi govora, toda Sokrat o njej sploh ni govoril. Govoril je namreč o spoznavanju (sebe), kar pa je nekaj drugega in neprimerno radikalnejšega.

Danes zato ne bom pisal o temah, s katerimi domnevni strokovnjaki služijo na svobodnih trgih, prispevajo k širjenju neznanstvenega razmišljanja, razmišljanja brez strogosti, obenem pa prispevajo k ohranjanju kapitalizma, ideoloških praks in manipuliranju z ljudmi. Ne bom pisal o spontanem zaznavanju realnosti, o spontanem razlaganju realnosti in o spontanem odzivanju na realnost. O tem ne bom pisal, ker je vsega tega preprosto preveč in so ljudje vse bolj nedoletni. Kapitalizem je namreč uspel nakopičiti preveč uporabnega znanja, ki ga mora unovčiti, tako kot mora unovčiti tudi druge dobrine. Preprosto rečeno: danes je treba nenehno in brez odmora prodajati tudi znanje. Ne o kapitalizmu, temveč znotraj njega in za njega. Razlika med obema vrstama znanja je velika in zelo pomembna.

Tako imenovana družba znanja je kapitalistična družba, ki kopiči znanje kot blago, ga ponuja ljudem kot blago in jih tako prepričuje, da s kupovanjem znanja napredujejo in se razvijajo. Ljudje, ki so voljni kupovati tako znanje, za katerega ne vedo, da je zgolj blago, so tudi prepričani, da res napredujejo in se razvijajo.

V resnici napredujejo in se razvijajo, le da ne vedo, da se vse to dogaja znotraj kapitalizma in na način, ki le-tega še krepi. Ne vedo pa natanko zato, ker ne filozofirajo, kot je predlagal Sokrat. In če vemo, da je kapitalizem izkoriščevalski sistem, ki deluje tako, da potiska v bedo velikansko število ljudi, je moralno in etično vprašanje, če imajo ljudje sploh pravico, da napredujejo in se razvijajo tako, da ohranjajo pri življenju tak izkoriščevalski sistem. In ta ne izkorišča le drugih ljudi, temveč tudi njih same. Kako torej lahko napreduješ in se razvijaš, če te sočasno nekdo izkorišča in si te podreja, ti pa o tem sploh ničesar ne veš, ker ne razmišljaš?

Torej.

Ne bom pisal o metodah uspešnih pogajanj. Za uspešna pogajanja zadoščajo iskrenost, odprtost in poštenost. Iskrenosti, odprtosti in poštenosti ne more nadoknaditi nobena metoda, pa če jo še tako lepo zapakirajo. Namesto odprtosti, poštenja in iskrenosti imamo zato na voljo veliko metod in odvisnosti navadnih ljudi od intelektualcev.

Ne bom pisal o tem, kako voditi ljudi z leskom v očeh. Normalnih ljudi namreč ni treba voditi, ker se znajo voditi sami, obenem pa sodelujejo z drugimi ljudmi, ker se zavedajo, kako zelo dragoceni in pomembni so. In če še enkrat pogledate, vidite v Hitlerjevih očeh natanko lesk.

Ne bom pisal o psiholoških tehnikah za uspeh v prodaji. Kdor hoče kaj kupiti, bo kupil. Kdor nečesa ne želi kupiti, nima nobene potrebe, da bi ga kdo z manipuliranjem ali kako drugače pripravil do tega. Psihologija je na žalost ena najbolj zlorabljenih znanosti, poleg tega pa psihologi na veliko pristajajo na delovanje brez etike, brez odgovornosti in brez znanstvene natančnosti.

Ne bom pisal o antistresnih treningih. Noben antistresni trening na tem svetu ne more odpraviti stresnega načina življenja, ki ga narekuje sam kapitalizem, vgrajen pa je v jedro sodobne subjektivnosti, ki ga s svojim delovanjem in vedenjem še podpira.

Ne bom pisal o razvijanju čustvene inteligence. Kapitalizem namreč ne prenese niti inteligentnega delovanja ljudi niti njihovih čustev, zato je razvijanje čustvene inteligence zgolj razvijanje simulacij, v katere naj verjamejo egocentrični posamezniki, da bi z njihovo pomočjo nakopičili čim več dobrin – zase, seveda. Izraz čustvena inteligenca je tudi povsem zgrešen, saj čustva že so inteligentna.

Ne bom pisal o tem, da obleka pove več kot tisoč besed. Človek je bistveno bitje, zmožno za razmišljanje, zato obleka ne bi smela biti nikakršen faktor, ki bi kaj povedal, kajti vsako razmišljajoče bitje si pove samo, kaj si misli o drugih ljudeh, za katere je pomembno, kako razmišljajo, ne pa, kako so oblečeni. Ne obstaja nobena korelacija med načinom razmišljanja in načinom oblačenja.

Ne bom pisal o prepoznavanju govorice telesa. Če so ljudje pošteni, odkriti in odprti, je dovolj to, kar povedo. Če niso, jih z nobeno govorico telesa ne bomo pripravili, da bi bili.

O vsem tem ne bom pisal, ker ni vredno piškavega oreha.

Pa vseeno je o tem treba pisati, saj prav kot piškavi orehi prispevajo k vsakdanji spontani ideologiji sveta, v katero je treba ljudi še bolj potopiti, kot so že potopljeni, da bi z njimi laže upravljali oni, ki zase trdijo, da upravljajo s človeškim kapitalom.

Vsakdanja ideologija ljudi danes je namreč izjemno preprosta. Z vrsto praks, informacij, metod, tehnik in drugih psiholoških prijemov skuša vplivati na ljudi in jih prepričati, da so vsi problemi, s katerimi se sicer soočajo vsak dan, rešljivi na enostaven način: natanko s tehnikami, z metodami in z vsem drugim, kar jim ponuja. Umetno ustvarja vtis, da so problemi življenja psihološke narave, kar pomeni, da so tudi rešljivi s psihološkimi prijemi: z antistresnimi programi, s programi za dvig motivacije, z razvijanjem čustvene inteligence, s spoznavanjem lastne osebnosti in podzavesti.

Nekoliko drugače rečeno: vsakdanji prebivalec sveta je danes kakor majhen otrok, ki se boji vseh mogočih stvari in vidi okoli sebe velikansko število problemov. V vsakdanjem življenju je zmeden, prestrašen, tesnoben, vznemirjen, negotov, ima občutek, da ni dovolj varen, da je manjvreden in tako dalje. Banke propadejo, kapitalisti so pohlepni in kradejo, vlade so podkupljene in pokvarjene, grozijo še priseljenci, pa Kitajci in vsi drugi. Kaj naj stori?

Rešitev je na dlani. Kapitalizem je sicer nestabilen, ustvarja krize, je prepreden z razrednimi konflikti, antagonizmi, protislovji, nekonsistentnostmi, toda nas vse to ne zanima. Ustvarimo novo ideologijo, jo napolnimo s psihološkimi praksami, jih zapakiramo in ponudimo ljudem kot rešitev. Ljudje jih sprejmejo, nato pa se rešujejo. Neskončno dolgo.

Vmes se hodijo k analitikom – pogovarjat. Zakaj? Ker nimajo nikogar, s katerimi bi se pogovarjali. Seveda pa imajo metode, tehnike, lesk in vsa druga jajca.