Živimo v času, ko se globalizirani svet odmika od demokratičnih principov, ki vsaj na papirju zaenkrat še ostajajo temelji državnih ureditev, pa tudi medčloveških odnosov. A poleg tega imamo Slovenci še nek drug, bolj specifičen problem: demokracije do zdaj sploh še nismo osvojili.

Zadnjič mi je v debati nek znanec, razgledan, z dovolj širine duha in tudi sicer človek na mestu, dejal, da »Slovenčkom pač nikoli ne bo pomoči. Edini zares uporabni nauk lahko potegnemo iz svoje lastne zgodovine in ta je, da očitno potrebujemo oblast s trdo roko, da nas disciplinira in drži skupaj. Kadar takšne oblasti nimamo, nam kronično manjka celo najbolj osnovne zavesti o tem, da smo na tem prostoru vselej hočeš nočeš vsi v istem čolnu.« Smo torej padli na zgodovinskem izpitu že pri osnovah?

Če pogledamo situacijo, v kateri smo trenutno, je res jasno, da situacije kot družba sploh ne obvladujemo. Trenutno niti zadovoljivo ne dojamemo razmer, v katerih smo. Sicer vemo, da smo v krizi, a ne poznamo njene globine niti drugih razsežnosti, ne razumemo vse kompleksnosti in prepletenosti vzrokov zanjo oziroma si jih razlagamo danes tako, drugič drugače. Popolnoma izgubljeni smo tudi na področju medčloveških odnosov, kjer smo se očitno boleče zataknili sredi nenavadnega procesa tranzicije iz predmoderne plemenske miselnosti v sodobni skrajni, narcisoidni individualizem (možne vmesne postaje pa smo zaradi kdo ve kakšnih okoliščin očitno obšli).

Sredi sveta 21. stoletja, ki ga pretresajo pereča vprašanja o osnovni smeri, kamor bo šlo človeštvo, ki je v tem trenutku na eni največjih prelomnic v svoji zgodovini, mi precej nevedni tavamo po obrobju in kot novosti odkrivamo ideje, ki so že pred časom nastale drugod. Marsikatere od njih so pogosto že docela izrabljene, a nam manjka sploh neko osnovno razumevanje, zato jih za začetek pač skušamo spraviti v perspektivo, kakršno bomo znali razumeti. Ne, ni nam lahko.

Ima torej moj kolega prav? Njegovo razmišljanje res zveni precej utemeljeno in v tem se skriva nevarna past. Kolikor ga poznam, ni bil nikoli naklonjen totalitarnim ideologijam, ampak ga je do njegovih v bistvu obupanih zaključkov privedlo predvsem razočaranje nad vseprisotno človeško neumnostjo in odsotnostjo vsakršnih standardov, zaradi katere večerni TV Dnevnik vse bolj postaja popolna farsa. Po slonovskih dozah slovenske realnosti, prefiltrirane skozi neverodostojno novinarstvo človek pač v nekem trenutku preneha jemati to realnost resno.

Če kljub temu pozorno prisluhnemo skoraj katerikoli medijski debati, lahko ugotovimo, da večina idej, okrog katerih se sodelujoči tako zmedeno in neprepričljivo opotekajo, izvira iz družb, ki se ponašajo z neko demokratično tradicijo. Tudi neoliberalizem, temačna ideologija globalnega sloja bogatih oblastnikov, se je razvil kot svojevrsten odgovor na demokracijo. Medtem ko teh konceptov pri nas nihče še ni zares osvojil (tule je en zanimiv zapis na to temo), zamujamo vse mogoče priložnosti. Prva od njih je, vsaj po mojem skromnem mnenju, da končno prevetrimo našo tranzicijsko realnost in vanjo namesto trde roke, kot predlaga moj kolega, vpeljemo več demokracije. Zakaj? Če nič drugega, že zato, ker je demokratična odprtost odlična za razvoj novih idej, te pa bi nam v tem trenutku še kako prišle prav.

Medtem ko imamo demokracijo na papirju že več kot dvajset let (kar je itak zelo kratko obdobje), opravljamo svoje vsakodnevno delo v neomajno hierarhičnih kolektivih, take pa so tudi vse institucije, s katerimi imamo opravka. Vedno je nekje nek direktor, predsednik uprave, nadzornega sveta, sodnik, politik ali javni uslužbenec, kateremu ni zares potrebno biti kredibilen, dovolj je že, da je – na vrhu. Ko pa nas kdo vendarle vpraša za mnenje, ko se spravimo nekaj komentirat na spletu ali kadar gremo na volitve, pa se itak zavedamo, da tega ne kaže jemati resno in si predvsem tako ali drugače damo duška. Takrat pride do izraza ves nebogljeni, paranoični individualizem atomiziranih posameznikov, ki svojo nemoč in pasivno agresivnost sproščajo drug nad drugim z brezplodnim »nadmudrivanjem« na delovnih sestankih, na sestankih svetov stanovalcev, na konferencah, spletnih forumih in sploh povsod.

V odličnem filmu Roka Bička Razredni sovražnik je eden najbolj nepozabnih trenutkov roditeljski sestanek, ob katerem vsakega kolikor toliko normalnega in funkcionalnega gledalca stisne v želodcu. Ta vrhunsko upodobljen izsek zmedenosti mentalitete današnjega časa še zdaleč ni edini v filmu. Kot je potrdila tudi nagrada na beneškem festivalu, smo Slovenci kljub vsej besni samouničevalnosti naše filmske politike zadnjih let očitno znova uspeli posneti uspešen film v svetovnem merilu, film, ki premore karizmo, srce, odlično igralsko izvedbo in je velik film v vseh pomenih besede.

Ob tem gre, zanimivo, za izrazito slovenski film, takšen, ki ga je navdihnila prav realnost družbe, v kateri živimo. Gre za film, ki to realnost, za razliko od večine nas, jemlje zelo resno in se hkrati zaveda, da ta realnost ni zgolj odraz aktualnih novic in da v bistvu sploh ni od včeraj. Med vrsticami filmske zgodbe, ki nam neposredno, brez zadržkov postavlja zahtevna vprašanja brez vnaprej sugeriranih odgovorov, tako lahko razberemo širšo zgodbo o družbi, ki doslej še ni imela priložnosti polno zaživeti svoje demokratične zgodbe, hkrati pa počasi začenja dojemati, da je vstopila v temačno obdobje globalnega zatona demokratičnih vrednot.