Slovenija ima še nekaj malega časa, da se reši pred strmoglavljenjem v črno luknjo oziroma v grozeče brezno. A tako govorijo le popolni ekonomski in politični analfabeti, ki morajo imeti za tako govorjenje poseben interes; bržčas ga tudi imajo. Slovenija v resnici že nekaj časa nima časa in že strmoglavlja v brezno.

Nekateri poznavalci na primer ugotavljajo, da je delež slabih posojil vreden približno sedem milijard evrov. Kako se je ob takem podatku mogoče sprenevedati, ni čisto jasno. Tudi če je potrebnih milijard manj, vprašanje ostaja in grozi.

JJ se zapisanega dobro zaveda, zato nagovarja vlado, naj čim prej zaprosi za mednarodno pomoč. Toda njegov interes daleč presega racionalno razmišljanje. V novem položaju, v katerem se bo znašla Slovenija, namreč računa na vnovični vzpon proti vrhu oziroma na sam vrh, saj je oblastiželjen. Je torej preračunljiv?

V politiki moraš biti preračunljiv. Tako pravijo poznavalci. Imeti moraš trdo kožo. Ne smeš biti preveč občutljiv ali pa sploh ne smeš biti občutljiv. Biti moraš egoist, saj so vsi drugi tudi. In če hočeš oblast, moraš znati manipulirati z ljudmi. A kdo je znal bolje kot Goebbels?

Danes sem spregovoril ljudem. Povedal sem jim, da razvijam novo, moderno strategijo dela. Potreben je popoln prelom s starim načinom delovanja. Številni ljudje so povsem neprimerni zanj, zato jih bom hitro zamenjal. Tako je govoril Goebbels spomladi leta 1933.

Ljudje kajpak nimajo radi radikalnih prelomov s starimi načini življenja. Radi živijo, kot so navajeni. Torej smemo sklepati, da bodo enako živeli tudi v prihodnje.

A zakaj potem uspeva kapitalizmu? Nenehno se spreminja in ljudje se neprestano spreminjajo skupaj z njim. Zanimivo. Zadeva je vsekakor kompleksna, zato se vrstijo vprašanja.

Jim življenje res prinaša kaj novega? Ali pa nastajajo zgolj iluzije, da se svet nenehno spreminja in da kapitalizem proizvaja blago skladno s propagandnim sloganom Vedno dan kaj novega. V novostih, ki jih prinaša kapitalizem, mora vsekakor biti nekaj posebnega. Obstajati mora dvojnost, ki ji ljudje vedno znova nasedejo, kar pomeni, da morajo biti zmožni tudi za oblastna razmerja in za sprejemanje iluzij.

Primer. Medtem ko so študenti v Berlinu zažigali knjige na javnih krajih, jih je Goebbels takole nagovoril: Novi nemški človek se ne bo le učil, temveč bo imel tudi značaj. Skupaj bomo branili nemško čast, enakost in mir v Evropi.

Kaj se je torej dogajalo? Psihološko so bili ljudje pripravljeni sprejemati dvojnost: učili se bomo, spoznavali bomo svet, krepili bomo značaj, razvijali se bomo in napredovali bomo, toda za vse to moramo nekaj žrtvovati, nečemu se moramo odpovedati. Odpovedali se bomo na primer Judom, zažgali bomo njihove knjige, odstranili bomo vse, kar je gnilega, pokvarjenega, proč bomo vrgli jabolka, ki med samimi lepimi sadeži predstavljajo to, kar je kvarno, strupeno in neprimerno.

Ljudje so tako zmožni verjeti, da vstopajo v lepše čase, če se znebijo stare šare, navlake in vsega odvečnega, nepotrebnega, nekoristnega, neuporabnega. Zlahka verjamejo v razvoj in napredek, če jim nekdo pokaže, česa se morajo znebiti, pri čemer so krivci za nakopičena gnila jabolka vselej drugi.

Filozofsko rečeno: ljudje nimajo težav v vedenju in delovanju, če iz njihovega sveta izginja vse, kar ima status drugega. Morda zaradi tega celo trpijo, toda tudi v trpljenju je mogoče najti užitek, kot je pokazal Freud.

Živimo v časih, ko je jasno videti, kaj oziroma kdo ima danes status drugega. To niso le priseljenci, delavci iz drugih držav, ki delajo za evro na uro, Romi, homoseksualci, transvestiti in drugi, temveč imajo tak status tudi teoretske, filozofske, intelektualne vsebine. Danes ima status drugega sama kritična misel, sama zmožnost ljudi, da mislijo.

Svojega podviga sem se lotil, ker sem našel podporo v dveh velikih skupinah ljudi: v delavcih in kmetih, je govoril Hitler. Moči nisem črpal pri intelektualcih, temveč sem jo črpal pri njih.

Prav zaradi tega je propaganda možna in je tudi učinkovita. Ljudem, ki znajo misliti, namreč ne morete prodajati propagandnih sporočil, z njimi ne morete komunicirati, kot pravijo danes komunikologi in drugi uporabniki informacijskega žargona. Propaganda deluje le, če so ljudje pripravljeni biti zmožni za nekaj grozljivega: da ne razmišljajo.

Propaganda ne deluje, ker so psihologi in drušebrižniki natančno preučili, kako morajo nosilci propagande oblikovati sporočila, da bodo zagrabila ljudi na podzavestni ravni in na drugih ravneh. Daleč od tega. Propaganda deluje natanko zato, ker ljudje ne mislijo. Dokler ne mislijo, imajo propagandna sporočila prost dostop do možganov, kjer se artikulirajo kot ideje, za katere so ljudje pripravljeni verjeti, da so njihove, da so dobre, produktivne in vse drugo.

Ko se hvalijo, da je propaganda kreativna, v resnici govorijo o zmožnosti ljudi, da vsaj začasno ne mislijo in so pripravljeni sprejemati navidezno nova sporočila, obenem pa se vesti, kot da so jih komaj čakali.

Kaj bi torej brez kreativne propagande, ki zagotavlja duhovno identiteto današnjega časa? Propaganda mora biti v rokah tistih, ki jo razumejo. Tako je razmišljal Goebbels.

Današnje uporabne študije s področja humanističnih in družboslovnih znanosti, s katerimi se ukvarjajo na zasebnih univerzah in fakultetah v Sloveniji, pogosto niso nič drugega kot iskanje načinov, kako priti do ljudi in kako izvajati oblast nad njimi. Ta je namreč mogoča natanko zaradi vednosti oziroma uporabnega znanja, kot je že davno tega pokazal Foucault s svojimi študijami.

Obstaja velikanski prepad med intelektualno propagando in oblastjo na eni strani ter kritično mislijo in zmožnostjo ljudi za razmišljanje na drugi. Večina znanja danes podpira oblast, medtem ko kritična misel preprosto izginja, kajti bolj ko so ljudje prepričani, da jim tisti, ki vedo, ponujajo uporabne in koristne reči, manj razmišljajo.

Kaj torej delajo ljudje? V vsakem primeru je očitno, da prenašajo meritokracijo in da ne razmišljajo. Morda celo verjamejo, da nimajo nobene druge možnosti. Torej čakajo, da jim bodo pripadniki intelektualnih elit povedali, kaj naj naredijo, kdaj naj skočijo in kam naj skočijo.

Ali je potem sploh mogoča kakšna sprememba? Je – tista, za katero se bodo odločili nosilci meritokracije.

Vsaka drugačna sprememba je mogoča le, če se bodo ljudje odločili, da začnejo misliti, če bodo prekinili z držo, na katero so navajeni in za katero so vzgojeni: povejte, kaj naj storimo, mi pa bomo to tudi storili.