Ko Zoran Janković napove svojo kandidaturo za vodenje Pozitivne Slovenije, so številni politiki nenadoma ogorčeni, češ da bo njegovo pobalinsko vedenje, kot ga imenujejo, sprožilo vrsto negativnih posledic. Zelo zanimivo.

Oglejmo si najprej nekaj preprostih in v oči bijočih dejstev, ki niso ravno od včeraj, kar pomeni, da jih mora poznati vsakdo.

Globalno dejstvo je, da so daleč najbolj uspešni kapitalisti danes komunisti. Glavni dokaz je kajpak Kitajska. Dejstvo je povezano z zelo preprosto idejo: za kapitalizem je daleč najbolje, če nekdo disciplinira delavski razred. Večja discipliniranost pomeni večjo produktivnost in na videz so vsi srečni.

V Sloveniji očitno še ni dovolj discipline, saj BDP vztrajno pada in bo še padal. To pomeni, da država ustvarja vse manj in da imajo državljani, komaj dva milijona jih je, vse manj. Politikom se ta podatek ne zdi niti pomemben niti vznemirljiv, čeprav jasno kaže na bedo številnih državljanov, ki so zaradi tega na robu revščine ali pa so preprosto revni. Revščina je torej zanje nekaj sprejemljivega – kot kolateralna škoda.

Na tisoče mladih ljudi vsako leto zapusti državo, ker v njej pač ne vidijo nobene prihodnosti zase. Nekaj tisoč visoko izobraženih ljudi, ki bodo v tujini že jutri vrhunski strokovnjaki, za politike očitno ni nič drugega kot kolateralna škoda, zaradi katere se res ne gre vznemirjati. In se ne vznemirjajo.

Tretjič. Trojka je pred vrati. O tem čivkajo že vrabci na strehah. A politiki se obnašajo, kot da je pred nami eno samo dolgo vroče poletje, ko se bomo kopali, sončili in zabavali. Številni izmed njih niti ne vedo, kaj trojka sploh je in kaj predstavlja oziroma zastopa. Pa na luč in na tunel seveda nikoli ne pozabijo.

Uradno vstopa kapitalistična kriza v šesto leto; v resnici traja precej dlje. Slovenske vlade skupaj doslej niso storile dobesedno ničesar, da bi jo uspešno zajezile. V resnici sploh niso imele veliko možnosti, ampak vsaj poštenje v izjavah bi jim državljani verjetno šteli v dobro. Namesto poštenja imajo veliko megle in mešanja zraka ter streljanja oziroma brcanja v temo, veliko puhlic, fraz in žargona, ki ne pomeni ničesar in še najmanj kaj pojasnjuje.

Kriza bo še trajala in se poglabljala. Veliko ljudi bo trpelo. Javni politični prostor pa ni nič drugega kot domača dnevna soba, v kateri politiki delajo, kar jim pač pade na pamet, medtem ko pričakujejo, da jih bodo vsi drugo gledali in morda še občudovali.

Toda v vsej tej depresivni kloaki je najpomembnejša, najbolj grozna in najbolj katastrofalna ena sama Jankovićeva izjava, da bo kandidiral za predsednika stranke, ki jo je sam ustanovil, in sicer na prošnjo drugih.

Pomislite: hiša se ruši, strop bo ravnokar padel na glavo stanovalcev, politiki pa ugotavljajo, da ima eden izmed njih na sebi črtasto kravato, čeprav bi se spodobila črna, in so zgroženi.

Kaj je torej narobe s politiki?

Z njimi pravzaprav ni nič narobe, ker se obnašajo tako, kot od politikov na žalost tudi pričakujemo, navajeni vsega hudega. V izginjajočem javnem prostoru se obnašajo, kot da je prostor njihova intimna dnevna soba, obnašajo se, kot da je država njihova zasebna igračka, s katero pač lahko delajo, kar hočejo. Grozno je, da je tako vedenje normalno in da ga ljudje prenašajo.

Toda še pomembnejše je spoznanje, da je nekaj narobe z materialno proizvodnjo vsakdanjega življenja in z duhom, v katerega so ljudje potopljeni.

Materialna produkcija vsakdanjega življenja je zavezana načelu izkoriščanja delavcev in vsakega človeka, ki je dovolj naiven, da ne razmišlja resno o sami produkciji življenja. Kdor razmišlja, je namreč precej trd oreh za vse, ki želijo manipulirati z ljudmi. Z mislečimi ljudmi pač ni mogoče manipulirati, saj se inteligentno upirajo vsakemu poskusu manipuliranja.

Proizvodnjo življenja moramo zato vselej misliti skupaj s produkcijo fikcij, ki držijo skupaj samo realnost. Ne obstaja zgolj objektivna materialna realnost. Freud je zato govoril o imaginarnih scenarijih.

Danes je v svetu globalnega neoliberalizma tako normalno, da človek ne vstopa v odnose z drugimi ljudmi, temveč v to, kar je nekoč omenil magnat George Soros: v transakcije. Njegovo pripombo moramo vzeti resno. V kapitalističnem svetu, v katerem prevladujejo finančne transakcije, transakcije biznismenov, je normalno pričakovati, da bodo tudi vsi drugi ljudje vstopali v transakcije, ne pa v odnose.

Ključno je tole: medčloveški odnosi za biznis niso dobri, zato jih je treba simulirati – na primer v obliki transakcij.

In ključna zamisel vsake transakcije je vprašanje, ali se mi transakcija splača; za medsebojne odnose tako spraševanje ni značilno. Pri transakcijah vse drugo preprosto ni pomembno in ne šteje. Štejejo zgolj domneve, predpostavke, ki so že del vsakdanjega življenja oziroma vsakdanjih ideoloških praks, za katere dobro vem, da jih moram upoštevati, če se hočem kam pririniti, če hočem, da bodo transakcije uspešne.

Torej moram manipulirati tudi sam, če nočem ostati sam. Paradoks pa je, da sem tem bolj sam, kolikor bolj manipuliram.

Natanko za to gre tudi pri Zokijevi izjavi, da namerava kandidirati. Ljudje okoli njega se namreč niso ustrašili za slovenski narod in za njegovo klavrno usodo. Za ljudi jim je vseeno. Ustrašili so se za transakcije in za svoje koristi, ki jih imajo od njih, ustrašili so se, ker nenadoma nekdo ne upošteva predpostavk, za katere vsi drugi verjamejo, da bi jih moral.

V svetu transakcij je namreč normalno, da vsakdo skrbi izključno zase in za svoje koristi, da se obnaša sebično, egoistično, preračunljivo in cinično. Če je človek v naši bližini potreben našega sočutja, pomoči ali solidarnosti, je na primer lahko celo v našo škodo, če mu pomagamo. Kovanec, ki ga vržemo pred njega ali mu ga na hitro potisnemo v roko, je še v redu in morda človek to tudi pričakuje, vse drugo pa je že sumljivo. V takem svetu živimo.

Živimo v svetu, v katerem se bojimo normalnih odzivov drugih ljudi, bojimo se njihovih čustev, bojimo se bližine, bojimo se celo svojih občutkov in čustev. Ne vemo, zakaj nas to ogroža, a nas odgovor na vprašanje morda niti ne zanima. Naš svet je namreč svet egoizma, preračunljivosti., transakcij, stresa, tesnobe in ravnanja po principu zmagovalec odnese vse. To je tudi svet neenakosti, medsebojne distance in koncentriranja moči.

Slovenske politike zato v tem trenutku zanima le, ali bo Zoki res kandidiral in kako bo vplival na koncentriranje moči. Bojijo se, da bodo morda končno morali oditi s političnega prizorišča, na katerem niso storili ničesar za ljudi, saj delajo zgolj zase.

Vsekakor je zanimivo, da jim je dal dobro lekcijo prav Zoran Janković.