In vlada bo verjetno padla. Nastala bo nova politična kriza, katere posledice bodo srhljive. Ali pa je vse skupaj zgolj nočna mora, iz katere se ne bomo nikoli zbudili.

Zadeve postajajo komične, čeprav so v resnici grozljive. JJ je dejal, potem ko je prevzel sodbo, zaradi katere bo morda odšel v zapor, da se lahko pripravimo na prihod trojke. Njegova izjava bi bila celo vredna razmisleka, če bi gospod vedel, kako deluje kapitalizem, a tega očitno ne ve.

Ali pa morda vseeno ve in se zgolj pretvarja, da ne ve; to je mogoče. Tudi Janković natanko ve, kaj se dogaja in kaj pomeni njegova morebitna kandidatura za predsednika Pozitivne Slovenije. Kot rečeno: vse skupaj je najverjetneje zgolj nora, preračunljiva igra. Ki jo vodijo lastniki kapitala.

Vse nitke kapitalizma namreč držijo v rokah zasebni lastniki bank. Denar je zares sveta vladar, ne le v prispodobi, kar pomeni, da lastniki denarja lahko delajo, kar hočejo, vsi drugi pa se moramo podrejati. Kdor se ne podreja, na primer Irak, Libija, Iran in nekatere druge države, ga pač zasujejo z bombami. Čisto preprosto.

Vlade večine držav so ujetniki igre, o kateri govorim. Slovenska vlada ni nikakršna izjema, zato ne bo ničesar rešila. Alenka Bratušek sploh ni v položaju, da bi kaj reševala, Janković tudi ni in JJ je še najmanj.

JJ bo tako morda odšel, trojka pa bo prišla. Prihodnost ni rožnata ne za enega ne za drugega – drugi smo v tem primeru vsi mi. Še nekaj časa pa nas bodo priganjali: slovenska vlada, ljudje iz Bruslja, evropski politiki, strokovnjaki. Zakaj nas bodo priganjali? Zaradi igre.

Priganjali nas bodo, čeprav je za veliko večino ljudi vsakdanja kapitalistična realnost neberljiva (illegible); priganjali nas bodo prav zato in nas počasi pripravljali na neizbežno. Ljudje so upravičeno tesnobni zaradi negotove prihodnosti, vendar jih še naprej priganjajo k delu, čeprav je vsakomur jasno, da tako priganjanje ne vodi nikamor in nima nobenega smisla. Morda pa gre v igri natanko za to.

Kaj se torej skriva za frazami iz Bruslja, kot so: potrebujete strukturne ukrepe za spodbujanje rasti in konkurenčnosti ter izboljšanje produktivnosti? Skriva se nekaj zelo preprostega, vsekakor pa gre za priganjanje; vsega tega ne potrebujemo mi, vse to potrebuje kapitalizem, vse to potrebujejo bankirji. Če se bomo pustili priganjati, bo vse le še slabše za nas, ne pa tudi zanje. Torej gre zgolj za vprašanje, kaj hočemo: hočemo, da bo nekaj dobro za nas ali za bankirje?

Prvi korak k revoluciji je upor zoper ideologije, propagando in pranje možganov – z razmišljanjem. Vse to je zelo preprosto.

Matematika je super, ker je zelo preprosta. Tudi filozofija je, toda tokrat je na vrsti čisto malo matematike. X² + 1 = 0. To je enačba. Ki ima rešitev. Za zdravi razum je morda zahtevna in nenavadna, ampak to ne spremeni zapisanega.

Rešitev enačbe je imaginarno število i. Bistvo enačbe je, da ni iracionalna, da njena rešitev ni iracionalna, ampak je zelo preprosta, elegantna in tako rekoč konkretna, otipljiva, saj natančno vemo, kaj je i. Pomembna je tudi za naš razmislek o iracionalnostih in norostih vsakdanjega žargona in fraz, s katerimi nas zasipavajo politiki in tako imenovani strokovnjaki, ki ne ločijo med imaginarnim in iracionalnim.

Imaginarna števila so pomembna, ker brez njih ne bi mogli rešiti zgoraj zapisane enačbe, saj ta med realnimi števili nima rešitve.

Vzporednica je ključna za razumevanje našega v glavnem v imaginarije potopljenega vsakdana. Torej.

Naš vsakdan je kapitalistične narave. To je umetno, po človeku ustvarjena narava, ki jo poganja profitabilnost, proizvodnja dobrin zaradi profitov, ki jih dobro izraža denar. Obstaja pa tudi naravna narava, ki je obstajala že davno pred kapitalizmom in človekom, narejena pa ni po nikomer in kratko malo ne prenese proizvodnje dobrin zaradi profitov.

Znanstveniki te dni znova pozivajo k akciji, ker se naravna narava nedvomno spreminja na slabše za nas – na primer podnebje. Spreminja se tudi zaradi nas, saj je kapitalizem postal naravna sila, kar pomeni, da vsiljuje tudi naravni naravi princip profitabilnosti, ki ni katastrofalen le za naravo, temveč je tak tudi za ljudi.

Veliko ljudi pa še vedno iracionalno verjame, da si znanstveniki skoraj izmišljujejo podnebne spremembe oziroma številke, ki jih dokazujejo. Trdijo, da jih gotovo nekdo plačuje, da jih je torej nekdo kratko malo podkupil. Tega sicer ne morejo dokazati, a vseeno trdijo, kar piše! Torej verjamejo, da podnebnih sprememb sploh ni ali pa so minimalne, obenem pa so veseli, ker ni treba ničesar narediti in lahko še naprej živijo kot tista pregovorna ledvica v masti.

Tudi v Bruslju ne naredijo ničesar, zato pa nenehno opozarjajo & priganjajo. Natanko vemo, zakaj je tako; tu ni nobene skrivnosti.

Taka je narava kapitalizma, pa tudi človeška narava. Nekateri zato do zadnjega ne bodo verjeli v podnebne spremembe in se bodo vedli povsem iracionalno tudi potem, ko bo pretil konec sveta. In kapitalizem celo iz konca sveta zna ustvariti profit.

A v resnici ne gre za verjetje, temveč za vednost; bolj kot verjetje je pomembna vednost. Znanstveniki se ukvarjajo z njo, zato morajo biti strogi, natančni in objektivni. Ta hip pa me zanima predvsem tole.

Vpliv podnebnih sprememb na kapitalistični vsakdan bo zagotovo velik, saj so številke prepričljive. Je že velik, vendar bo še veliko večji. Poplav bo več, suš bo več in katastrofalne bodo. Na primer pri nas, v Sloveniji.

Marx in Engels sta pokazala in dokazala, da kapitalizem proizvaja zaradi proizvodnje oziroma profitov, ne zaradi človekovih potreb. Sedaj pride na vrsto obrat: podnebne spremembe so v določeni meri učinek kapitalistične proizvodnje, kapitalizem pa se bo nanje navadil, se jim prilagodil in skoval nove profite. Narava bo trpela še bolj, ljudje pa tudi: trpeli bodo ti, ki verjamejo in vedo, ter oni, ki ne verjamejo znanstvenikom in ne vedo.

Globalnega segrevanja bo počasi konec, ko bo konec kapitalizma. Počasi, seveda, zlagoma, kar pomeni, da bo prej konec kapitalizma, šele potem se bo segrevanje ustavilo. Torej smemo reči, da so pozivi k ustavljanju globalnega segrevanja pozivi h koncu kapitalizma. Svetovna gospodarstva so pač odvisna od fosilnih goriv, tj.  od ogljikovega dioksida, ki je v njih uskladiščen, goriva pa se prodajajo za denar, zlasti za dolarje.

Več kapitalizma zato pomeni več fosilnih goriv, to pomeni več dioksida v zraku, obenem pa pomeni več dolarjev. Toda trenutno je čista znanstvena fantastika, da bi ljudje konec globalnega segrevanja povezovali s koncem kapitalizma. Ni šans. Iz Bruslja nas zato priganjajo, naj bomo še bolj kapitalistični.

Kapitalizma zato ne bo konec, verjetno pa se bodo pojavile nove tehnologije in najbrž bomo dolgoročno preprosto prisiljeni zmanjšati rabo fosilnih goriv, ker jih tako ali tako ni neskončno veliko, njihovo predelovanje pa je vse dražje. Kapitalizem se bo tako nadaljeval, ljudje pa bodo v glavnem še naprej izkoriščani.

Lahko pa bi bilo čisto drugače. Enačbe, ki jih odkrivamo v kapitalizmu, je namreč mogoče rešiti. Ne s priganjanjem in zaslepljevanjem ljudi, ki že tako ali tako ne razumejo delovanja kapitalizma, temveč z razmišljanjem. Če kapitalizem ne proizvaja za človekove potrebe, pač pa za profite in za denar, ga je treba ustaviti in pospremiti na smetišče zgodovine. Taka je elegantna, preprosta in zelo otipljiva rešitev.

Ustaviti ga je težko in morda bo trajalo tisoč let, toda to ne spremeni zapisanega. Rešitev obstaja in jo je mogoče misliti.