Že nekaj dni se v vesoljni Sloveniji na dolgo in široko špekulira z morebitno kandidaturo Zorana Jankovića za predsednika Pozitivne Slovenije kot da bi bila to zares relevantna novica. On pa se novinarjem, ki mu neprestano sledijo in ga zamanj sprašujejo o njegovi odločitvi, preprosto smeje z njegovim značilnim Mumbly smehom. Saj se spomnite znamenite risanke?

Taktizira do konca in naprej, saj bi bil umik ali zgolj korak na stran zanj popoln poraz, ki si ga v tej časih preprosto ne more privoščiti. Druge priložnosti morda ne bo nikoli več. Tako bodo še enkrat prevladali zasebni interesi, egocentrični gon za oblastjo in boji znotraj stranke nad javnim dobrim.

Nikakor mu ni mogoče zbiti tistega osladnega nasmeška z obraza, ki si ga nadene ob vsaki priložnosti, tudi ko se mu iz oči v oči pove, da je utajevalec davkov. Saj mu nihče še nič ni dokazal na sodišču, kajne? On dobesedno vedno znova vabi dacarje, da mu kaj odkrijejo, oni pa še vedno nič. Podoben argument je še do nedavnega uporabljal kot adut tudi njegov politični nasprotnik JJ.

Spomnite me, sem morda kaj zamudila ali prespala? Zoran Janković se je zamrznil kot predsednik Pozitivne Slovenije, kajne? To je storil zgolj zaradi takratne politične klime in pritiska javnosti, potem ko je KPK obelodanila svoje obremenilno poročilo. Jasno je bilo, da gre za manever, za PR potezo, ki naj bi pomirila koalicijske partnerje in ustvarila v javnosti vtis, da se je dejansko umaknil na lokalno raven in prepustil vodenje stranke ter nacionalne politike drugim akterjem. In kaj se je v tem času spremenilo glede vseh njegovih domnevnih nečednosti? Nič kaj dosti. Še nekaj novih packarij je naplavilo na površje povezanih s projektom Stožice. Tista s Kofetkom in njegovim šoferjem je prav fletna.

Zanimiva je medijska histerija, ki se je ustvarila okrog njegove morebitne kandidature, saj kaže tudi na to, da se je očitno že pozabilo vse visokoleteče pravne, moralno-etične in načelne razloge, zaradi katerih se je bil prisiljen pod krinko zamrznitve potegniti nazaj. Odločitev o njegovi kandidaturi sploh ne bi smela biti njegova odločitev, saj je izgubil vse predpostavke kredibilnosti in zaupanja, ki jih mora imeti vodja. Že vnaprej bi mu njegovi sodelavci in strankarski kolegi, če bi bili tudi resnično njegovi prijatelji in ne zgolj dolžniki vračljivih uslug, morali svetovati, da enostavno ni prestopil praga higienskega minimuma. Da je svojo priložnost klavrno zapravil in naj častno še opravlja nekaj časa funkcijo župana najlepšega mesta na svetu; kar mu je sedaj z vidika dostopnosti mesta šlo dobro od rok.

Če v tej državi pričakujemo spremembe na bolje, moramo že enkrat postavljati kriterije in standarde, ki bodo za vse enaki, tako za leve, kot za desne, za naše in za vaše… v tem duhu naj se že enkrat izvaja načelo integritete. “Integriteta” je pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi (ZIntPK, člen 4, točka 3).