Ravnokar se bo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve začela sestajati skupina, ki naj bi spisala  Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (ReNPSV13–20). Deklarirani namen nacionalnega sistema socialnega varstva naj bi bil omogočiti socialno varnost in socialno vključenost državljanov in drugih prebivalcev Slovenije, a vsakemu postane kaj kmalu jasno, da gre zgolj za prepisano besedičenje prejšnjih obdobij, ki z realnim stanjem in možnostjo uresničitve nima prav nobene povezave. Stanje socialne varnosti in socialne izključenosti se skokovito širi iz »tradicionalno bolj ogroženih skupin« na splošno populacijo.

Le manjšina je še tistih, ki se lahko čutijo povsem socialno varne. Kam smo prišli, kam gremo?

Oblikovalci tovrstnih »razvojnih«  dokumentov pa se še kar nespretno sprenevedajo, da naglo nazadujemo. Ne pozabimo, da se je prav v obdobju »leve vlade« (minister Svetlik in aktualna ministrica, ki je bila takrat sekretarka) zgodila najbolj nazadnjaška reforma na področju socialnega varstva in sicer drastično zmanjšanje socialnih transferjev in pravic, ki si tega imena sploh ne zaslužijo več. T.i. socialne pravice in transferji se zgolj še kreditirajo v zameno za prikrito nacionalizacijo premoženja socialno ogroženih in posameznikov v stiski. Tako vse storitve iz tega naslova plačamo kar dvakrat; najprej kot obvezne dajatve od plače nato pa prejete transferje še vračamo z obrestmi vred.

»Osnovna načela za izvajanje sistema socialnega varstva v Republiki Sloveniji so zagotavljanje človekovega dostojanstva in socialne pravičnosti, spodbujanje prostovoljstva in solidarnosti, opolnomočenje posameznikov in skupin z namenom preprečevanja in blaženja socialnih stisk, spodbujanje medgeneracijske povezanosti, proste izbire in individualizirane obravnave.« Tudi ta načela niso dejansko nikoli zaživela v praksi, niti ni bilo prave politične vzpodbude in volje, da bi se. Ponavlja se jih kot prazne fraze za boljši vtis, a ko jih poskušamo vsaj približno aplicirati na posameznih področjih občutimo da celoten sistem deluje prav v nasprotju z njimi; od različnih institucij, zavodov, domov za ostarele, CSD, samega resornega ministrstva … O kakšnem človeškem dostojanstvo sploh govorimo, ko na nekaterih negovalnih oddelkih preko vikenda ljudi sploh ne posedejo na voziček, kopajo jih na tri tedne, če je čas.. Več kot 200 ljudi je v preteklem letu zapustilo domove za ostarele, ker ne zmorejo več plačevati stroškov.

Že vrsto let se govori o storitvah v skupnosti, a prav iz osnutka tega dokumenta je ponovno razvidno, da pisci ne ločijo kaj je institucija in nimajo osnovnih kriterijev ter pojma kaj so storitve v skupnosti, saj med zadnje uvrščajo stanovanjske skupine in namestitve v VDC, za katere se ve, da so tipične institucionalne storitve in se tudi njihovo financiranje izvaja po istem principu, tudi če gre za manjše enote. Ministrstvo še vedno razpisuje javne razpise za področje neodvisnega življenja invalidov, pri čemer financira tudi institucionalne oblike, ki so si zaradi mode nadele pravo ime, a vsebina je povsem nasprotna namenu tovrstnega financiranja. Kljub dolgoletnim opozorilom se to ignorira, tako da upravičeno trdimo, da gre za interese, ki se želijo skriti pod tovrstno vsebino. Ni niti besede o osebni asistenci, neposrednem financiranju storitev, deinstitucionalizaciji, ki pomeni zapiranje totalnih ustanov. Ne, pri nas se jih veselo obnavlja ali celo gradi na novo. Za spoštovanje pravic in dostojanstva uporabnikov bi bilo dovolj nekaj sprememb zakonodaje; npr. mnogi posamezniki, ki so prisiljeni živeti v instituciji jim ostane zgolj 28 evrov t.i. žepnine, njihova oskrba pa v instituciji stane krepko preko 1000 evrov. V veliko primerih, predvsem ko gre za mlajše ljudi, ni »prave potrebe«, da bi živeli v takšni instituciji, ampak bi lahko bili povsem samostojni v običajnem okolju z manjšo finančno podporo in pomočjo. Socialna izključenost nastane zaradi življenja v totalni ustanovi in seveda zaradi popolne ekonomske odvisnosti.

Cel sistem socialnega varstva še vedno temelji na starih konceptih, ki financirajo (pre)drage in precenjene zdravstvene ter socialne institucije, ter celo paleto raznoraznih strokovnjakov, nenazadnje tudi socialnih delavcev, ki so predvsem sami sebi namen in večino svojega delovnega časa namenjajo ustvarjanju pogojev za reprodukcijo lastnega obstoja. Že po definiciji nimajo nobenega interesa, da bi posameznika opolnomočili, ga naredili neodvisnega in suverenega. Če je posameznik v instituciji, se zanj plačuje oskrba preko 1500 evrov, v kolikor posameznik želi biti neodvisen in živeti v svojem domačem okolju, ne dobi nobene finančne podpore, prav tako se mora za vso pomoč, ki jo potrebuje, znajti sam. Če je mlajši posameznik zaradi fizične odvisnosti nameščen v dom za ostarele, mu avtomatično pripada zdravstvena oskrba, v kolikor pa ostane doma, do nje ni upravičen. Socialni delavci in drugi strokovnjaki hendikepiranim posameznikom še vedno raje svetujejo, da vzamejo status invalida po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih, kot da bi mu pomagali priti do zaposlitve in ekonomske neodvisnosti.

V tem dokumentu najdemo tudi cilj, da se poveča število družinskih pomočnikov, torej se sistemsko vzpodbuja institut, ki posameznika in celotno družino pahne v socialno in ekonomsko stisko, saj jih naredi soodvisne. Je pa za državo navidez najcenejša rešitev, a s tem sistematično ustvarja tudi novo skupino ljudi na robu revščine.

Kruto dejstvo v tej državi, ki postaja vse bolj očitno je, da imajo zaporniki v slovenskih zaporih veliko boljše pogoje za življenje kot pa starostniki v domovih za ostale, ki so celo življenje delali, da so prišli do svoje pokojnine, a s to ne uspejo pokriti mesečne oskrbnine doma. Tudi država dodaja večji dnevni prispevek za njihovo bivanje v zaporu in zapornikom se ne zapleni premoženja, da bi z njim poplačalo stroške bivanja in celotnega postopka njihove kazni, kajne?

In potem nam na ministrstvu hočejo prodajati bučke o socialnem varstvu do leta 2020?