Še preden ste dobro prebrali naslov, ste najbrž že imeli odgovor: »Imeti delo, jasno.« No, ni tako jasno …

Zakaj je dobro imeti delo? Zaradi poklicnega razvoja, zaradi denarja, ki omogoča osebni razvoj, zaradi družbe in zaradi zapolnitve časa.

Zakaj ni dobro imeti dela? Ker ob njem primanjkuje časa za osebni razvoj, za druženje, za hišna opravila in za sprostitev.

Zakaj je dobro biti brez dela? Zaradi osebnega razvoja ter časa za druženje, za hišna opravila in za sprostitev.

Zakaj ni dobro biti brez dela? Ker ni poklicnega razvoja, ni denarja za osebni razvoj, manj je druženja s tistimi, ki imajo delo, več pa je dolgčasa ter neprijetnih in zdravju škodljivih občutkov.

Ko zadevo takole razčlenimo, ugotovimo, da smo v vsakem primeru najebali. Naj imamo delo ali ne, osebni razvoj – mojstrenje v konjičkih in širjenje obzorij – je v vsakem primeru okrnjeno. Tudi od druženja si ne moremo kaj dosti obetati. Za delavce je kratko in občasno, nad njim pa vedno visi kamen dela, ki ga je treba opraviti, in 'prostočasnih' opravil, ki jih je treba postoriti. Za brezposelne je možno samo v oblikah, ki ne zahtevajo dosti denarja, posledično pa so okrnjene možnosti za sklepanje novih poznanstev. Tudi nad sprostitvijo (zapravljanjem časa brez slabe vesti) visi zgoraj omenjeni kamen ali pa je gojilnica neprijetnih občutkov; zato je večina ljudi ni nikoli doživela ali pa se tega ne spomnijo, ker je bilo v ranem otroštvu.

Korist službe je torej predvsem v poklicnem razvoju in denarju, korist brezposelnosti pa je v času za hišna opravila in poceni oblike osebnega razvoja. Je ali naj bi bila?

V Sloveniji je zadovoljiv poklicni razvoj z občasnimi izjemami na voljo le lovcem na položaje, torej tistim, ki bolj želijo nekaj biti kot nekaj delati. Kdor skuša napredovati tako, da prispeva k napredku svoje ustanove, je tako s strani lovcev na položajih kot ostalih sodelavcev deležen oviranja in osiranja, pa tudi mobinga in drugega nasilja. Vsega naštetega z izjemo oviranja so deležni tudi tisti, ki so svoj poklicni razvoj samoomejili na ohranjanje dela. O posledičnih pogojih za delo in vzdušju raje ne bomo govorili. Služba poklicni razvoj omogoča le na papirju, sicer pa bolj redko …

Kaj pa denar? Tudi ta je vedno bolj le na papirju; vedno več je papirjev, ki ga stiskajo za vrat. Prevoz na delo, malica, regres, dodatki, bolniška in porodniška so z mislimi že v penziji, zajamčena plača, zavarovanje in pokojnina pa so oddali prošnjo in čakajo na odobritev. V nadzornem svetu sedijo študentsko delo, pogodbeno delo, delo na črno in prostovoljstvo ter razpravljajo, kako iz ljudi iztisniti čim več dela za čim manj denarja …

V korist brezposelnosti, ker omogoča čas za hišna opravila, ne gre dvomiti, vsaj dokler ima brezposelna oseba streho nad glavo. Poleg tega takšna oseba ne le ima možnost, ampak se je naravnost prisiljena osebno razvijati, kolikor ji prihodki dopuščajo, če ne želi narediti samomora ali dočakati, da se ji zmeša.

Osebni razvoj se lahko omeji na dviganje odpornosti do alkohola, gledanje televizije, igranje računalniških igric ali sledenje modi, popustom, tračem in vsebinam nadaljevank. Lahko pa se brezposelni loti nečesa ustvarjalnega, kar ga veseli in izpolnjuje, se v tem izmojstri – in začne od tega živeti …

Po natančni razčlembi pridemo do zaključka, da človek v današnjih pogojih od večine služb ne more imeti koristi, brezposelnost pa mu daje čas za skrb zase in za delo na sebi. Za ljudi brez službe, vez, poznanstev in želje po prekomernem delu v uničujočih razmerah za denar, ki ne omogoča dostojnega življenja in ne zagotavlja varne starosti, je to pravzaprav edina luč na koncu tunela …