Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, o tem je tudi napisanih veliko knjig, objavljena so predavanja na to temo, da se nam bliža tsunami of bad debt. Ne bliža se le Sloveniji, bliža se tudi tako razvitim državam, kot je na primer Velika Britanija. Kaj se torej približuje z veliko hitrostjo? Čisto preprosto. Vsi vemo, kaj je cunami. Nekaj malega vemo, kaj so dolgovi, ki so jih nakopičile države, ne pa posamezniki, kako velikanski so, kako gospodarska rast, ki je v Sloveniji itak ni, ne zadošča za njihovo odplačevanje, in slutimo, kaj bi lahko bili slabi dolgovi. V glavnem cunami takih dolgov ni nič dobrega. Ko udari, se ljudje v glavnem utopijo.

Dolgovi so namreč orjaški; isto lahko rečemo za obresti na posojeni denar, ki jih je tudi treba vrniti. Bruto družbeni proizvod v Sloveniji upada, gospodarske rasti ni od nikoder, dolgove in obresti nanje pa je treba vračati.  Vlade o njih seveda ne govorijo in zmanjšujejo njihov obseg, da bi bilo videti, kot da je vse v redu, da je vse obvladljivo in da sveti luč na drugem koncu tunela. V resnici pa nič ni tako, kot govorijo.

Slovenska vlada ni nikakršna izjema. Uporablja enak žargon kot druge vlade in prodaja državljanom meglo; na žalost veliko ljudi zaradi brezbrižnosti, naivnosti ali nevednosti naseda. Položaj v državi je zato tragičen, obenem pa gre človeku na smeh. Pravijo, da bo za reševanje bank potrebnih pet milijard ali pet tisoč milijonov evrov. To je tako gigantska vsota, da je človek ne more zaobjeti v mislih. Slovenska vlada seveda pričakovano trdi, da teh pet tisoč milijonov ima in da ne potrebuje tuje pomoči, češ da potrebuje zgolj čas. To je neverjetno: ista vlada trdi, da nima nekaj milijončkov, ki jih nujno potrebujemo, da bi zgradili kak vrtec, šolo za otroke s posebnimi potrebami ali da bi sanirali zdravstvo. Zakaj nas imajo za tepce? In zakaj ljudje vse to mirno prenašajo? Na delu očitno ni zgolj množična psihologija, temveč še nekaj drugega. Morda so navadni ljudje preprosto začarani.

Drugi ljudje, ki so poklicani, da uporabljajo žargon in slepijo državljane, trdijo, da država pride po pomoč šele, ko je že zelo pozno. Takrat namreč nastopijo izredne razmere. Država dobi izredno posojilo, nato pa se začnejo operacije, o katerih govori gospa Novakova, ki se obnaša, kot da si jih želi. Operacije na svoji koži čutijo državljani – gospa Novakova jih ne bo in gospa Alenka Bratušek tudi ne.

Operacije so seveda boleče. Pomenijo reze, ostre reze, kakršne poznamo iz Grčije. Sledijo protesti, ki ne zaležejo, demonstracije, ki jih vlada ne jemlje resno, stavke, ki jih razglaša za nelegitimne, državljani pa obupujejo. Ne vsi, seveda, kar je povsem logično, trpijo namreč zgolj tisti, ki vedno trpijo. Obstajajo državljani, ki so vnaprej določeni, da bodo trpeli. Nekateri namreč nikoli ne trpijo, pa če je stanje v državi še tako slabo. Prav nasprotno: nekateri v takih izrednih razmerah še obogatijo, se okrepijo, si utrdijo položaj in tako naprej.

Ko pride trojka, ko dobi država izredno pomoč za reševanje bank, ne ljudi, da ne bo nesporazuma, se vse spremeni na slabše. Kako to vemo? Vprašajte prvega Grka, pa vam bo povedal iz prve roke, kaj pomeni sprememba na slabše.

Sprememba na slabše generalno pomeni razgradnjo države in vsega, kar je v njej dobrega za ljudi. Delavce zato preprosto vržejo na cesto. Na primer iz javnega sektorja – na primer petnajst tisoč. Takrat ne pomaga noben socialni dialog, saj ga sploh ni. Ne pomagajo sindikati, saj nimajo nobene vloge več. Država je stisnjena v kot, zato sprejme vse, kar ji naložijo. In naložijo ji zares veliko.

Nezaposlenost naraste na dvajset odstotkov ali več. Trenutno je v Grčijo 27 % za delo zmožnih ljudi na cesti. Nekateri znanstveniki z doktorati znanosti delajo kot prostovoljci v centrih za pomoč ljudem v stiski (sic), da imajo vsaj občutek koristnosti. Morda je najhuje to, da nihče od 99 % ni varen. Vsakdo lahko kadarkoli izgubi službo, nihče ne more računati na pokojnino, novih delovnih mest ni, denarja tudi ne. Ljudje se spremenijo v prestrašene izolirane atome, ki se ravnajo po načelih socialnega inženiringa – vsakdo skuša preživeti na svoj način.

Bogati so v istem obdobju še bogatejši. Lahko delajo, kar hočejo, saj so ljudje pripravljeni narediti karkoli, da bi kaj malega zaslužili. Logično: ko je človek obupan, je vse mogoče. Družbeno polje preprosto razpade, občestvo neha funkcionirati. Državljani se spremenijo v krompirje, ki jih je mogoče poljubno prelagati sem in tja in uporabljati glede na trenutne razmere.

Krompirji so povsem nemočni. Julija letos je grška vlada sprejela nove varčevalne ukrepe, čeprav so bili na cesti tako rekoč vsi Grki. Nič ni pomagalo. Saj verjetno nihče niti ni pričakoval, da bodo protesti delovali, kajti ljudje so nemočni pred kapitalističnimi strukturami.

Ko torej aspirine zamenjajo s skalpeli, družba preprosto pospešeno razpada, zato je prispodoba o cunamiju zelo na mestu. Ko se velikanske količine vode razlijejo po obali, namreč preprosto odplaknejo vse, kar je na poti, ljudje, ki se znajdejo tam, pa v glavnem utonejo, saj nimajo tako rekoč nikakršne možnosti, da preživijo.