»Prej se mi bo zmanjšal nos, kot se bo zares premaknilo na bolje,« slišim neki dan lastnika izrazito velikega rilca, ki ga na veselje vseh okoli sebe tudi sam tako imenuje. In ker nos raste vse življenje, je slutiti, da se mu ne bo niti slučajno zmanjšal, je pa zato večja verjetnost, da bo obveljala tista druga. Iz te miniature je mogoče sklepati, da nos še malo ni nedolžna reč. Kaj še! – je čisto solidna podlaga za kakšno dobro ugotovitev.

   Kakor je spoštovanje temeljni pogoj za ljubezen in hkrati najvišja oblika ljubezni, tako je odgovornost temeljni pogoj za zaupanje.

   In kako je z našo odgovornostjo?

   S porazdelitvijo odgovornosti pri ukazovanju in izpolnjevanju oz. s t.i. delitvijo dela se nihče več ne čuti ne krivega ne odgovornega za karkoli. Piloti še kako dobro vedo, da pršijo vse te silne kemikalije tudi po svojih otrocih – pa? Služba je služba. Medicina, ta v zadnjih desetletjih najbolj zlagana panoga – pa? Zdravnik še kar naprej ostaja in se tudi počuti kot polbožanstvo, v resnici pa ni nič drugega kot miselni lenuh par excellence, hipokrit namesto hipokrat, ki mu je mar samo njegov polbožanski status, o prehrani, placebo efektu, alopatski medicini, alternativnem zdravljenju, informoterapiji... pa nima, noče imeti pojma – jasno! – položaj polbožanstva terja svoje, farmacija pa plačuje samo ubogljivim in upogljivim. Učitelji, profesorji – ni da bi govoril. Na dlani je, da so brez izjeme zlagane vse mehanistične razlage sveta in življenja, mladina pa prejema diplome, vendar ne za spoznanje, marveč za iluzijo, da je kaj spoznano, ker je pač spesnjen kup matematičnih formul za tisto, kar se dogaja. To, dragi učitelji in profesorji, pa ni spoznanje, je samo označeno in opisano in nič več.

   In tako dalje in tako naprej v eno samo neodgovornost – od akademikov do zadnjega bednika iz kanalizacije. Kje potemtakem iskati zaupanje pri docela zlaganih razlagah in pojmovanju sveta in življenja?

   Oooo – jaz pa vem! Odgovornost, enako kot resnica, ni nekaj, kar je treba najti, odkriti, marveč nekaj, kar je treba ustvariti – najprej breziprosno in brezpogojno vsak pri sebi.

   Iz odgovornih in razmišljujočih težko – če sploh – sestaviš dobro vojsko. Iz miselnih lenuhov pa na en dva tri.

   »Pa saj vendar potrebujemo vojsko,« zagrmi večmilijardni zbor.

   »Zakaj pa?« otroško naivno vprašam.

   »Zato ker…« Na tej točki pa milijardni zbor nima več omembe vrednega argumenta. Najprej se kajpak zateče k najlažjemu, češ takšni pač smo, tako pač je in tako je vselej bilo, če pa to ne zaleže, je pri roki nek imaginarni, vselej za naskok pripravljen zgodovinski sovrag, pa očetje so rekli to in ono, pa en kup pesnikov poje o tem, pa na poročilih je bilo, pa… –  kakorkoli, vojska mora biti in pika.

   »Zakaj pa?« vprašam še enkrat otroško naivno.

   »Zato!« zaslišim še močneje zagrmeti večmilijardni zbor.

   In že se ti ljudje pustijo zblazneti z vojaškim duhom, pa niti ne toliko, da bi ubijali, ampak da bi lahko junaško padli za domovino. Da bi obviseli na bajonetu z razparanim trebuhom, se pustili scvreti ali zadušiti in kaj vse še ne v imenu discipline, pokorščine in ponižnosti, čemur oblastne in cerkvene uši in bebavi pesniki pravijo ljubezen do domovine.

   Kajpak poznamo še kup drugih armad, ki temeljijo na bebavosti. Armada vrlih potrošnikov, ki padaja ne na svoja, ampak na hotenja oglaševalcev, je že ena takšnih, pa armada tistih, ki morajo sleherni dan ob istem času buljiti v poročila, zdušno navijajoč ali za levo ali za desno, dasi so doslej vselej dobili tisto na sredini pod šlicem. Tukaj je še armada obdarjencev s simpatijo do nadnaravnega in antipatijo do razumnega, ki v vse večjem številu drejo v božje hrame in se predajajo nebeški mani in rajskemu besedovanju, da si še pravi čas zagotovijo teh dobrot tudi za nezemske dni. Omembe vredna je tudi armada gospa nezadovoljnih let, ki se kislo nasmihajo, ker so spoznale, da jih po tistih rečeh nič kaj več ne mika, zato pa si polnijo življenje z nekakšnim delom na sebi, do pičice upoštevajoč raznorazne vodnike po življenju, ki jih kracajo takisto nezadovoljne tetice. Nedaleč stran je armada njihovih možičkov, ki so trdno prepričani, da fantje le zaradi njih tekajo po igrišču… Armada podmladka pa – dajmo si pošteno priznati – igrice, 3D ameriška plaža, stavnice, kam peš le še po pomoti.  

   »Čz nška tamauga pa že nauš govoru!« še isti hip zaslišim zabevskati brižno roditeljico. »Je včeri strgan list u zuesk zlepu in č neb do treh spau, bi za gvišn še u štacuno skoču, tko da o življen neki ve. Peš pa nau hodu, ga še kk norc zbije, zato smo mu že pr šesnajsth motor kupl.«   

   Nadvse zanimiva je zgornja razlaga – takšni pač smo. Vsem, ki se strinjajo s to razlago, ponujam v razmislek sledeče: če psica noče, psu ni mogoče.

   Imam srečo, da me vse te armade niti slučajno niso želele novačiti medse, enako kot je zanesljivo en kup ljudi, ki ne potrebujemo ne zgodovinskih sovragov, ki se zavedamo, da so očetje pač živeli v debeli zmoti in tudi poročila in izjave politikov nas pretresejo nekako tako kot utegne jodlarskega hribovca pretresti tadžikistanka himna.

   Da se izogneš vsem tem silnim armadam, pač stopiš pred ogledalo, si pogledaš v oči in si postaviš preprosto vprašanje: »Sem jaz mogoče neumen?«

   »Mi?..., miiiii?..., miiiiiiiiii? – da bi se morali vprašati kaj takega?« spet zagrmi nekajmilijardni zbor. Saj nas bo pobralo, če ne še kaj hujšega – ja, kar vidim, v glavo vidim slehernemu iz tega zbora, ki bi tvegal tako preprosto vprašanje samemu sebi.

   Pa je to najbolj preprosto in hkrati najbolj odgovorno vprašanje samemu sebi.

   Že prav neumno zabavno je iz dneva v dan poslušati vse te miselne lenuhe, ki ves čas kažejo s prstom na vse mogoče krivce za svoje slabo počutje, za takšno ali drugačno stanje, za vse takšne ali drugačne krize, niti za hip pa ne pomislijo, da je moč širiti strah, mite in dogme samo med tiste, ki jim to sami dopustijo. Eni se seveda še kako zavedajo tega, ampak kdo te bo poslušal, kdo bral, če boš rekel: »Fantje, nad seboj ze zamislite, ne pa nad tem ali onim.« 

   Bog, isto kot hudič kot ideja o kazni sta najbolj bolni izmišljotini in z njima vred so priplavale na vrh človekove najbolj nezdrave plasti in hotenja. In dokler ne bosta ti izmišljotini umrli tudi v glavi človeka, bo zanju pač plačeval davek. Ni grešne narave, je samo narava človeka, kakršnakoli že. O grešnosti govorijo le religije, še zlasti krščanska, in iz njih izpeljane morala, vrednostne sodbe in vrednote, ki z idejo enakosti pred bogom ves čas spodbujajo eno najbolj nepoštenih in nizkotnih oblik sovraštva povprečnih do izjemnih, ponesrečenih do uspešnih, bolnih do zdravih, slabotnih do močnih, revnih do bogatih, čustveno zavrtih do čustveno prekipavajočih, jalovih do rodovitnih, neustvarjajočih do ustvarjajočih in protinaravnosti do naravnega. In ni ga večjega zločina nad človekom in življenjem kot ideja o enakosti pred bogom, človekovi grešnosti, blaženosti in zveličanju.

   Vsa verovanja in vsa takšna ali drugačna religiozna poglabljanja vase, vsi raznorazni duševni lekovi kot pot ali način za razumevanje sveta in sebe – vse to so samo kratkotrajne utehe, samoprevara in ne naravna pot. Dati je prava pot. Dati z velikodušjem, dati s poželenjem, dati s slastjo. In le takšno dajanje je resnično dajanje, hkrati pa edini način, da lahko dano tudi sprejmeš. Takšno dajanje je kozmični red za preživetje in vrednostni napredek vsega živega. Samo človek je želel in zaradi miselne lenobe še kar naprej želi s svojo zlagano moralo pretentati ta red in etiko narave. In samo zato je – na tej točki pa miselnim lenuhom zdušno pritrjujem – ja, in samo zato je tako kakor je.

   Več ljudi me je že vprašalo, kaj neki mislim pod pojmom etika narave. Lakoničen odgovor bi bil – etika narave je točno nasprotje tega, kar razlaga krščanstvo. Podrobneje pa jo pojmujem kot proces, kjer še v njenem subatomskem dogajanju vladata, morata vladati smotrnost in utemeljenost, to pa je nenehna skrb, neka izbira, neko zbiranje, nenehno popravljanje – vse skupaj s ciljem po harmoničnem sobivanju raznolikosti, zavedajoč se, da je harmonično sobivanje možno le, če tako hrast kot praprot velikodušno in odgovorno data drug drugemu točno toliko, kar en in drugi potrebujeta, da uspevata. A ni to čisto nasprotje tega, kar krščanarski miselni lenuhi živijo…– živite?

   In tudi če bi bil sprejet vesoljni zakon, ki bi trditev o miselnih lenuhih razglasil za smrtno žalitev, ne bi to prav nič vplivalo na resničnost dejstva.

   In takšnega človeka je treba premagati. Pa ne s 5:0  – ampak z milijon:0.

   zlebnik.darko@gmail.com