Stop neodgovornosti javnih funkcionarjev!
V celoti objavljamo dopise povezane s pobudo za zakonodajne spremembe pri prevzemanju odgovornosti javnih funkcionarjev in drugih predstavnikov v organih ali uradih države, ki smo jo pred časom naslovili na dva pristojna ministrstva. Še vedno čakamo na končni odziv.
Minister Senko Pličanič
in
Minister Gregor Virant
Ljubljana, 27.6.2013
Zadeva: Pobuda za zakonodajne spremembe pri prevzemanju odgovornosti javnih funkcionarjev in drugih imenovanih predstavnikov v organih ali uradih države
Spoštovani!
Pošiljam v vednost predlog za vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani,
opr. št. II Cp 2331/2012 z dne 08.05.2013, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani,
opr. št. II P 661/2009 z dne 14.03.2012. kot tožeča stranka sem na prvi stopnji zmagala, višje sodišče pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Tožene stranke so :
IVAN VIVOD
BORIS ŠUŠTARŠIČ
MIRAN KALČIČ, zaposlen pri Zavod za varstvo pri delu
DANE KASTELIC
MIRAN KRANJC
ANTON PETRIČ
ŠTEFAN KUŠAR
V predmetni zadevi gre za pravno vprašanje, če so toženci, ki so delovali v okviru Sveta Vlade RS za invalide, odgovorni za povzročeno škodo tožnici (pasivno legitimirani). Prav tako gre za vprašanje, če so vsi toženci delovali v okviru navedenega telesa. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da toženci odgovarjajo za nastalo škodo, drugostopenjsko sodišče pa se je ob drugačni uporabi materialnega prava odločilo, da določilo 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odreka oškodovancu možnost, da odškodnino terja neposredno od članov organa neke pravne osebe in da bi tožnica v konkretnem primeru lahko odškodnino terjala zgolj od države. Ker naj bi namreč toženci povzročali dejanja v okviru izvrševanja svojih funkcij, kot člani delovne komisije Sveta Vlade RS za invalide, naj bi bila njihova neposredna deliktna odgovornost izključena.
Tožeča stranka je namreč v tožbi pojasnila, da je bil edini namen »študije« z naslovom Socialno in etično delovanje YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa zgolj v diskreditaciji in žaljenju, tako društva YHD kot tožnice kot njegove predsednice. Besedilo »študije« (pod narekovaji zato, ker ni šlo za neko resno znanstveno študijo, temveč je šlo za napad na tožnico, pod krinko »študije«) je štela kot tipičen primer sovražnega govora in v nebo vpijoč primer nestrpnosti in zaničevanja v javnosti. Štela je, da je bil edini namen avtorjev »študije« v tem, da tožnico kot osebo na podcenjevalen način diskreditirajo in pri tem hkrati v javnosti pokažejo negativno vrednostno oceno tožnice, ki je s »študijo« zreducirana v patološko in nemoralno osebnost z velikimi osebnostnimi težavami, ki jih skuša reševati skozi prizmo YHD. Naj spomnimo na dejstvo, da je zaradi sporne študije država bila obsojena na povrnitev nastale škode zaradi razžalitve društva YHD, kar je skupaj z obrestmi znašalo 18.000 eur; kljub pozivom pristojnim institucijam (Vlada RS, MDDSZ, DZ RS, MJU…), da proti odgovornim kakorkoli ukrepajo le-ti niso bili nikoli pozvani na kakršnokoli »zagovor« in povsem nemoteno opravljajo svoje funkcije še naprej.
Prav tako ne gre spregledati dejstva, da toženci sporne »študije« niso pripravili v okviru izvajanja svoje funkcije, temveč so svoj položaj v Svetu Vlade RS za invalide zlorabili za namen diskreditacije tožnice. Ne gre namreč spregledati s strani tožnice predstavljenega stališča, da izdelava »študije« ne sodi v sklop nalog, ki jih določa 3. člen Sklepa o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade RS za invalide, pri čemer hkrati ne gre spregledati tudi stališča Varuhinje človekovih pravic, ki je vsebino izdelka označila kot preseganje nalog Sveta. Nadalje ne gre spregledati tudi stališča tožnice, ki ga je povzelo prvostopenjsko sodišče (glej točko 14 obrazložitve), da je šlo za očiten konflikt interesov, pri čemer je Svet Vlade RS za invalide odgovarjal na poziv državnozborske komisije, s tem pa na peticijo, ki jo je na navedeno komisijo naslovil drugi toženec kot predsednik Društva distrofikov Slovenije. S tem je pravzaprav drugi toženec v imenu in pod krinko Sveta Vlade RS za invalide pravzaprav odgovarjal samemu sebi. Da je bil Svet Vlade RS za invalide kot posvetovalno telo s strani tožencev v resnici zlorabljen, izhaja tudi iz točke 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe, kjer je navedeno, da so sami člani Sveta, torej toženci, izven obsega nalog Sveta celo tiskali, prevajali (v angleščino) in distribuirali sporno študijo in že zgolj s tem presegli naloge Sveta. Glede na to, da Svet za takšne namene nima predvidenih finančnih sredstev, je potrebno ugotoviti, da so toženci na lastno pest in prek lastnih vzvodov financiranja finančno podprli tisk, prevod in distribucijo »študije«, kar vsekakor niso bile njihove naloge v smislu opravljanja funkcije v posvetovalnem telesu. Ob tem ne gre spregledati tudi stališča VS RS, ki v točki 28 odločbe II Ips 111/2009 pojasnjuje, da za škodo, povzročeno z dejanjem, ki je zunaj opravljanja funkcije, odgovarja fizična oseba sama. Na navedeno kaže tudi zaključek 19. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, kjer prvostopenjsko sodišče pripominja, da se je tekom dokaznega postopka pokazalo, da so nekateri izmed tožencev bolj prispevali k obsegu škode in sicer s tiskanjem, prevajanjem in širjenjem sporne študije v javnosti. Da so toženci zlorabili svoj položaj in da so pod krinko delovne skupine predstavili svoj avtorski izdelek kot vladno analitično študijo, pa je zapisalo tudi višje sodišče v izpodbijani sodbi. Glede na vse navedeno je tožnica prepričana, da neposredna deliktna odgovornost tožencev ob pravilni uporabi materialnega prava ne more in ne sme biti izključena. Takšna izključitev bi namreč pomenila skrivanje odgovornosti za zaveso kolektivnega odločanja. Ker v zvezi z gornjimi argumenti sodba višjega sodišča nima nobene obrazložitve, je tudi ni moč preskusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP.
V predmetni zadevi pa ne gre spregledati tudi vpliva predmetne sodne odločitve na prakso ravnanj subjektov v RS. Po mnenju tožnice se namreč z izpodbijano sodbo višjega sodišča pošilja javnosti sporočilo, da lahko člani organov, še posebej pa posvetovalnih teles, komisij in drugih kolektivnih teles, katera nimajo nobenih upravljavskih pristojnosti, namerno in povrh še zunaj pooblastil, ki izhajajo iz okvira funkcije, katero zasedajo, nekaznovano žalijo in diskreditirajo tretje. Takšen signal javnosti vsekakor ne more biti pravilen, saj je v okviru pravnega reda potrebno neposredno kaznovati akterje, ki zlorabljajo svoje položaje ter to storijo naklepno (v predmetni zadevi protipravni izdelek z lastnimi viri financiranja natisnejo, prevedejo in distribuirajo) in zavedajoč se posledic. V predmetni zadevi namreč ne gre zgolj za nekakšno kolektivno odločanje o izdelku, ki ga je pripravil nekdo drug, temveč za aktivno avtorsko izdelavo »študije«, ki je žaljiva in katere edini namen je poseči v osebnostne pravice tožnice. Ob takšnem ravnanju tožencev pa tožnici na državo naslovljeni odškodninski zahtevki kaj malo pomagajo, saj na regresne zahtevke države nima vpliva, s plačilom nekoga tretjega za protipravno ravnanje drugega, pa se takšno ravnanje prav tako ne zajezi. Želeni učinek ima namreč lahko le osebna odškodninska odgovornost.
Ogorčena sem nad dejstvom, da posamezniki na določenih pomembnih in vplivnih funkcijah javnega značaja ne nosijo nobene objektivne odgovornosti za svoja namerna zlonamerna početja, ki imajo lahko zelo daljnosežne posledice. Vem, da moj primer ni ravno »nekaj velikega«, a bi se lahko vzorno prav na njem prikazalo, kaj je vse v tej državi dopuščeno, tolerirano. Upam, da zadevo preučite in ustrezno ukrepate v okviru zakonodajnih sprememb tudi za podobne primere v prihodnje.
Lep pozdrav,
Elena Pečarič
Priloge:
Ljubljana, 25.8.2013
Zadeva: Pobuda za zakonodajne spremembe pri prevzemanju odgovornosti javnih funkcionarjev in drugih imenovanih predstavnikov v organih ali uradih države - pojasnilo
Zveza: Vaš odgovor z dne 26.7.2013 na moje elektronsko sporočilo z
Spoštovani!
V vašem odgovoru mi izčrpno naštevate obstoječo zakonodajo, ki naj bi bila povsem ustrezna in zadovoljiva za vsa področja glede vprašanja odgovornosti javnih funkcionarjev. A praksa in dejstva zadnjih 20 let kažejo povsem drugačno sliko in trdim, da je tudi neučinkovitost, neustreznost in predvsem neuporabnost tovrstnih zakonodanih predpisov kriva za popolno odsotnost prevzemanja odgovornosti ter posledic za števlne nedoslednosti, ki gredo v škodo državljanov in imajo tudi hude materialne posledice na proračun. Naj omenim zgolj nekaj primerov; izbrisani, pa primer vinjet za motorje, Dars in njegovo sodelovanje s tajkuni... Medtem, ko so nekateri krivci podkupovanj že za zapahi (Tovšak, Zidar, Kordež), na drugi strani ni nikogar s strani državne uprave, ki jim je pri njihovem nezakonitem početju »držal svečo«.
Če se samo omejim na področje človekovih pravic in socialnega varstva, resor, ki ga pokriva MDDSZ, pa lahko rečem, da je stanje še bolj pereče, saj gre za odločitve, ki neposredno vplivajo na pravice in kvaliteto življenja ljudi. In prav tu je tudi veliko opustitve dolžnih ravnanj, sprenevedanja, celo sistematično oviranja, da se uveljavlja obstoječa zakonodaja in pristojnosti; naj omenim zgolj Cveta Uršiča, bivšega direktorja Direktorata za invalide, sedaj pa redno zaposlenega uslužbenca MDDSZ.
Ker z vašim odgovorom nikakor ne morem biti zadovoljna, saj gre zgolj za formalnost, ki nima nobe podlage v dejanskih razmerah in praksi, vas prosim, da mi naštejete vsaj pet odmevnejših primerov v zadnjih petih letih, pri katerih je bila učinkovito uporabljena od vas našteta zakonodaja. Sama se namreč ne spomnim niti enega medtem, ko dnevno spremljamo sporna ravnanja ali opuščanje le-teh s strani odgovornih v javni upravi.
Lep pozdrav,
Elena Pečarič
Sep 25, 2013