Papež Frančišek je zelo kritičen do denarja, pravijo. Trdi, da je sveta vladar – kar sicer ljudje zatrjujejo že dolgo časa – in da to nikakor ni dobro. Potem dodaja, da ljudje, ki ne delajo, ki so torej brezposelni, nimajo dostojanstva. Sklepati smemo, da bi bilo dobro, če bi delali. In če bi delali, bi seveda zaslužili – denar. Čisto na koncu svojega govora na Sardiniji papež še podčrta, da je za preživetje zelo potreben pogum. Zdrava pamet pa nam pravi, da je v kapitalizmu za preživetje pomemben predvsem denar. Lahko ste sicer pogumni, toda zvečer bo treba dati otrokom nekaj na krožnik, pa položnice bo tudi treba plačati. Hm, hm.

Seveda je na prvi pogled všečno, če rečeš, da je denar idol, ki vlada svetu, vendar taka trditev kratko malo ni resnična. Svetu ne vlada denar, svetu ne vladajo pohlepni ljudje, ki hočejo denar, ker mu vladajo globalni kapitalistični mehanizmi. Denar je zgolj del kapitalizma, do katerega pa niso vsi ljudje tako zelo kritični, kot bi morali biti.

Medtem ko papež udriha po denarju, češ da je utelešenje samega zlodeja, govorijo politiki in ekonomisti o koncu krize, o napredku, razvoju, zagonu gospodarstva, novih bogataših, luči na koncu tunela, soncu, radosti in drugih zadevah. Kaj se dogaja? Ima prav papež ali imajo prav ekonomisti? Smo res vsi podrejeni enemu samemu gospodarju, idolu oziroma materialističnemu bogu? Niti slučajno. Toda bodimo potrpežljivi.

Karl Marx in Friedrich Engels sta govorila o koncu kapitalizma že pred stoletjem in pol. Tudi danes nad kapitalizmom razen peščice ni navdušen nihče. A revolucije vseeno ni na obzorju. Zakaj ne?

Marx in Engels sta napovedala, da bo kapitalizem počasi postal globalen, kar pomeni, da bo zmagoslaven po vsem planetu. Na svoji poti bo zmlel v prah vse tradicije, vse kulture, vse nacionalne ekonomije in jih podredil enemu samemu načelu, enemu samemu principu – profitabilnosti. Tako sta govorila in pisala in natanko to se je tudi zgodilo.

Moža se v napovedih nista zmotila niti za dlako. In kdo se je zadnjih sto petdeset let upiral zmagoslavnemu pohodu kapitalizma? Papeži že ne. Moraliziranje namreč ni orožje zoper takega nasprotnika, kot je globalni kapitalizem, ki je že oblikoval svet po svoji podobi. Razlike v načinih življenja ljudi so zato gigantske. Tudi o tem sta govorila Marx in Engels: bogati bodo vse bogatejši, revni bodo vse revnejši, čeprav bo proizvodnja blaga nenehno naraščala. Odveč je dodati, da se nista motila niti v tem primeru. In papeži prav gotovo ne sodijo med reveže, ampak spadajo med elito. So se temu kdaj upirali?

Bogati in revni danes ne živijo v enem svetu, temveč vsak v svojem. Vmes je nepremostljiv prepad. Na tem svetu živi na stotine milijonov ljudi, ki nimajo v rokah nikakršnega kapitala. In še se jim jemlje.

Marx in Engels sta vse življenja svarila tudi pred kopičenjem kapitala, pred monopoli, ki so nujni sestavni del kapitalizma. Jasno sta pokazala, da se kapital kopiči, da ga tisti, ki ga imajo, vlagajo natanko tja, kjer se ga bo skotilo še več, in nikoli tja (razen po neumnosti ali po naključju), kjer si obetajo izgubo. Kdor ima, ima zato vsak dan več. Toda danes v glavnem vsi po vrsti pljuvajo po Marxu in Engelsu!

Kapitalizem ne propade in revolucija se ne zgodi, ker prav ta trenutek na vseh koncih sveta vlade držav rešujejo – banke. Z orjaškimi vsotami denarja, prav tega idola, čez katerega udriha papež, rešujejo banke, da bodo še bogatejše, da bodo njihovi lastniki še bolj mastno zaslužili in da bodo imeli reveži še manj. Se je papež oglasil in terjal, naj nehajo reševati banke na račun davkoplačevalcev? Seveda se ni.

Kapitalizem ne more propasti, če ga kar naprej podpirajo, rešujejo in zagovarjajo, zaklinjajo in mu želijo še na mnoga leta – z denarjem, seveda.

Skrajno perverzno je zato nagovarjati množice ljudi in trditi, da je denar sveta vladar, če pa ga prav te velikanske množice ljudi sploh nimajo. Tem ljudem ne vlada denar, njim vlada revščina, pomanjkanje denarja!

Kapitalizem je razvil neverjetno razvejano mrežo kanalov, po katerih se steka denar v roke milijoninke Zemljanov, papež pa vzklika pred množicami. Če bi mislil resno, bi bral pred njimi Kapital in ga komentiral oziroma razlagal, da bi ljudje končno doumeli, da niso v stiski zaradi pohlepnih tajkunov, temveč zaradi samega sistema. Vprašanje pa je, če je sam papež sploh prebral Kapital.  

Zgodba ima še bolj perverzno nadaljevanje. Danes namreč vlade rešujejo banke in korporacije z denarjem množic. Taka je sodobna oblika kolektivizma. Peščica ljudi povzroči bankrote in krizo, ki se razširi po vsem svetu, potem pa množice ljudi prispevajo denar, da jih rešujejo. Če nas opazujejo Marsovci, se gotovo sprašujejo, kaj tem butastim Zemljanom ni jasno.

Rešujejo namreč kapitalizem in jemljejo ljudem, ki v glavnem sploh ničesar nimajo. Ti pa nič. Kot ovce pred pastirjem (papež je natanko pastir) meketajo in se pasejo na tistih redkih šopih trave, ki so še ostali. Počasi prežvekujejo in preživljajo popoldneve, kot da je vse v najlepšem redu. Tudi Freud se praska po glavi in se sprašuje, kdaj mislijo ljudje sami poskrbeti za svoje dostojanstvo in se upreti, namesto da poslušajo papeževo zgrešeno modrovanje.

Kapitalizem nenehno zmaguje, ljudje pa čakajo, da mu bo šlo še bolje, računajoč, da bo potem bolje tudi njim. A to se preprosto ne more zgoditi. Res je, da bodo imeli na voljo še več plastičnih igračk, orožja, poceni cunjic in pametnih telefonov, toda vso to ne bo nikoli prispevalo k občutku zadovoljstva, sreče, dostojanstva in izpolnjenosti eksistence.