V naslednjih dneh bomo vsak dan poslušali neskončne litanije bankirjev, ki jih preiskuje policija, saj bodo prek vseh mogočih medijev gostobesedno izjavljali, da niso videli ničesar, da ne vedo ničesar, da ne morejo ničesar povedati, da nikoli niso bili zraven, ko se je kradlo, da niso storili ničesar narobe, da so čisti kot gorski potoček ali kot jutranja rosa. Ljudje bodo obenem modrovali o pohlepu in zmajevali z glavami zaradi pomanjkanja vrednot.

Nekateri ljudje so namreč še vedno sveto prepričani, da kapitalizem temelji na pohlepu po denarju, da tak pohlep ni dober in da bi ga bilo treba nekako ukiniti. Zares je težko verjeti, da tako zgrešeno prepričanje vztraja in vztraja, kot da ni bilo napisanih zilijon knjig in člankov, ki dokazujejo, kako v resnici deluje kapitalizem, ki sploh nima nobene resne zveze s pohlepom. Še enkrat torej: kapitalizem ne temelji na pohlepu. In še manj temelji na ljudskem pohlepu po denarju. Kapitalizem je namreč stroj.

Druga povsem zgrešena predstava ljudi je, da živimo v obdobju, ki naj bi ga zaznamovala kriza vrednot. Kriza vrednot pravzaprav sploh ni nič drugega kot leseno železo, kajti če ljudje hočejo živeti vrednote, jih tudi živijo. Ali drugače rečeno: nekateri ljudje vselej že živijo vrednote, v katere verjamejo, kar obenem pomeni, da jih ne briga, ali jih tudi drugi živijo ali ne. Kdor jih ne živi, jih pač ne živi – verjetno ima dovolj razlogov za tako delovanje. In nihče ne more nikogar prisiliti k življenju, ki bi bilo skladno s kako vrednoto.

Kapitalizem kot brezosebna mašina ne temelji na pohlepu, saj temelji na profitabilnosti, kar pa je čisto nekaj drugega. Profitabilnost je racionalna, razumna, smiselna in koristna. Ljudje imajo od nje veliko koristi. Dokler profiti rastejo, so zato vsi lepo tiho in uživajo v udobju, ki ga profitabilnost omogoča. In kaj je profitabilnost? Nič drugega kot učinek posebne proizvodnje dobrin zaradi proizvodnje dobrin, kot je pokazal Karl Marx.

Tudi s tako proizvodnjo je povezan mit, češ da kapitalizem z dobrinami zadovoljuje potrebe ljudi. Kapitalizem ne zadovoljuje potreb ljudi, saj proizvaja dobrine zaradi same proizvodnje, ki mora biti čim cenejša in/ali čim večja – zaradi profitov.

Ljudje se gotovo strinjajo, da so dobrine v redu. Dobrine so namreč kul že zato, ker so dobrine, ker so nekaj dobrega. Nihče se zato ne pritožuje, da je okoli nas toliko dobrin, kot jih je. Pravzaprav bi večina ljudi rada, da bi jih bilo še veliko več. Preprosto ne verjamem, da bi ljudje želeli v prihodnosti manj dobrin.

Če ljudje nočejo manj dobrin, jih hočejo imeti vsaj toliko kot sedaj ali več. To je zelo preprost sklep. A dobrine mora nekdo narediti. Naredijo jih delavci. Ki so plačani. Vse lepo in prav.

Kje potem ljudje odkrivajo pohlep? V orisani zgodbi, ki je temelj kapitalizma, namreč ni nobenega pohlepa. Ljudje pač želijo imeti več in več dobrin, zato jih tudi izdelujejo, distribuirajo in prodajajo. Res pa je, da imajo od tega profite le nekateri. Tako pač je v kapitalizmu. Ne more biti drugače. Dokler bo obstajal kapitalizem, bodo obstajali tudi profiti – za nekatere. Ki jih je bistveno manj kot 1 %.

In vrednot je, kolikor hočete. Saj celo o Evropski uniji govorijo kot o veliki družini, ki jo vodita skrbna mati, kakršna je Angela Merkel, in skrbni oče, kakršen je francoski predsednik. V družini je seveda lepo, prijetno in udobno že po definiciji. Tam se človek dobro počuti, je sprejet in potrjen. Družina je tudi čustveno uravnotežena, zato so v njej odnosi pošteni, pristni, naravni in topli. Ljudje se v družini ne pretepajo, se ne sovražijo in so sploh spoštljivi drug do drugega, poleg tega pa se še medsebojno spodbujajo h kreativnosti in ustvarjalnosti.

Kako je potemtakem sploh mogoče trditi, da obstaja kriza vrednot? So si jo ljudje kratko malo izmislili? A zakaj bi to naredili, če pa vsi živimo v eni sami prijetni družni?

Problem zares obstaja, le da ga ljudje navadno napačno in neustrezno artikulirajo. Imenuje se odtujenost. Kapitalizem preprosto mora ustvarjati nove in nove duhovne svetove, simulirati jih mora, obenem pa mora siliti ljudi, da so v njih vse bolj odtujeni drug od drugega. Ljudje na žalost na vse to molče pristajajo. Danes je zato že kar modno, če se vsak posameznik ukvarja sam s seboj, s svojim telesom, s svojo dušo, z lastnim napredovanjem, da bi bil čim lepši, čim bolj zdrav, čim bolj všečen, sam s svojo podobo, ki jo histerično preverja v zrcalu, če je (še) dovolj dobra. V tako odtujenem svetu obstaja strašna lakota po bližini drugih ljudi, po pogovorih, po preprostem poslušanju, po empatiji, po spoštovanju, solidarnosti in sodelovanju. V svetu namreč prevladuje tekmovalnost, prevladuje hlad v medsebojnih odnosih, prevladuje izkoriščanje, manipuliranje, preračunljivost, koristoljubje, kajti ljudje so dobesedno siljeni v tekmovanje drug z drugim, v varanje, v laganje, sprenevedanje. Pomembno je namreč, kdo je močnejši, kdo je bolj narcisoiden, da si vzame več časa in prostora za uveljavljanje svojih identitet, ki jih lahko nenehno ustvarja, dizajnira in preoblikuje ter ponuja na ogled. Danes zato ne živimo le v narcistični kulturi, kot je nekoč rekel Lasch, temveč živimo v kibernetskih prostorih, v katerih niti ni več pomembno, ali se ljudje medsebojno potrjujejo ali ne, saj se odtujeni posamezniki na skoraj shizofren način potrjujejo kar sami, kar pomeni, da je odtujeni človek današnjega hiperkapitalističnega sveta všeč samemu sebi oziroma lastni izmišljeni in simulirani identiteti. In morda celo beseda všeč ni več pertinentna, kajti čisto mogoče je, da so ljudje že tako odtujeni drug od drugega in celo od sebe, da jih zanima le še to, ali lahko izdelajo novo identiteto, ne da bi jih ta sploh zanimala. V svetu cinizma in odtujenosti je namreč mogoče, da človek sploh ne skrbi zase, temveč deluje kot računalniški program, ki lahko multiplicira samega sebe in se sproti spreminja, ne da bi v takem delovanju prepoznaval kakršen koli smisel, pomen ali smoter.   

.