Vsake dve leti se hendikepirani iz cele Evrope zberemo v Strasbourgu na t.i. Freedom drive pohodu, ki ga organizira Evropska mreža za neodvisno življenje - ENIL. Iz Slovenije smo bili letos številna delegacija, kar 22 nas je bilo; hendikepiranih in naših osebnih asistentov. Tudi letos ob deseti obletnici dogodka se nas je zbralo več kot 200 udeležencev, ki smo prepotovali velike razdalje, da bi demonstrirali za priznanje osnovnih človekovih pravic zapisanih v številnih EU dokumentih in nenazadnje tudi v Konvenciji ZN o pravicah invalidov. Poleg pohoda po ulicah Strasbourga s plakati in glasnim skandiranjem sloganov “Our lives, Our rights”, “Institutions are NOT Solutions”, “Rights, NOT Charity”, and “Nothing about us, Without us”, se tradicionalno odpravimo tudi v Evropski parlament, saj so vse naše zahteve namenjene oblikovalcem EU politike, torej tudi EU poslancem in poslankam. Pohod, ki smo ga opravili kljub hladnemu in deževnemu vremenu in slogani, ki jih neutrudno ponavljamo znova in znova, vse to, ves naš napor je kot kaže zaman, saj jih poslanke in poslanci EU parlamenta niti ne zaznajo izza strogo varovane EU palače. Še več, varnostniki so nas ustavili že pred dvoriščem, saj bi lahko zmotili mimohode dragih prestižnih avtomobilov EU birokratov. Nismo pričakovali veliko, a bilo je še slabše, kot na preteklih tovrstnih dogodkih. Sprva je bilo celo rečeno, da lahko v parlament vstopi zgolj 50 vozičkov, baje zaradi požarne varnosti, kasneje so to pripoved umaknili; kako neizviren razlog. In res, v parlamentu je bila zbrana cela žandarmerija, da bi nas pospremila do dvorane, kjer naj bi se srečali s poslanci. A glej ga zlomka, že na začetku se je izkazalo, da ponovno in že kot tolikokrat govorimo sami sebi, saj je bilo v sobi poslancev nič več kot 5 od skupaj 766. Nimajo časa, se opravičujejo, a prav sedaj je plenarna seja in tudi gospod Barroso je tukaj. S tem bi se morali zadovoljiti in požreti jezo ter grenkobo, ki jo občutimo ob takšnem ponižanju in ignoriranju? Iz naših ust so slišali nekaj krepkih in že so si pošiljali sms-e, da gre za urgenco. Ne boste verjeli na 10 min. so si podajali štafeto govorniškega odra tako, da je “postrešček” komaj printal kartice z njihovimi imeni.

V Evropski parlament že dolgo desetletje prihajamo z bolj ali manj istimi zahtevami; za pravico do osebne asistence, za dostojno in neodvisno življenje, z zahtevo po deinstitucionalizaciji, dostopnosti objektov in storitev v skupnosti, enakopravnost pri izobraževanju in zaposlovanju, svobode gibanja znotraj EU. Nič posebnega ne zahtevamo zgolj enake možnosti in enakopravno obravnavo, spoštovanje zavez, ki za lepši vtis ostajajo zgolj na papirju in čakajo na boljše čase. Boljših časov pa še dolgo ne bo za državljanke in državljane EU, saj je bila le-ta ustanovljena za povsem drug namen; prost pretok kapitala, kajpak. Osladi nasmehi in pokroviteljske besede EU poslancev ter njihova zadrega zgovorno pričajo, da živijo v paralelnem svetu in ne dojemajo naših sporočil in zahtev. Mi pa se moramo vsak dan znova in znova boriti za dostojno in neodvisno življenje, bijemo boj, ki je njim povsem nerazumljiv, celo nadležen in odveč. Mi živimo realnost vsakdanjega življenja.

“Zato nismo pristojni tukaj, zato so pristojne nacionalne vlade.” Pa dajte ustanoviti še trojko za človekove pravice, ki bo tako močno ustrahovala države članice, da bodo dosledno spoštovale implementirale podpisane dokumente na tem področju. Vsak EU poslanec dobi avtomatično pravico, da poleg dobre plače, zaposli še tri asistente, ki mu pomagajo pri opravljanju njegove funkcije. Po kakšni logiki bi tudi nam, ki smo življenjsko odvisni od tuje pomoči ne pripadala podobna pravica? Ima kdo kakšen tehten argument, da bi to ne bilo izvedljivo? Še posebno, če pomislimo, da bi za plačo enega EU asistenta, lahko zaposlili štiri do pet osebnih asistentov za hendikepirane posameznike. Več kot praznih obljub, da bodo mogoče kaj poskusili nekje v prihodnosti in obilo hinavskih besed hvale in občudovanja do našega poguma in vztrajnosti, sploh ne dobimo. Ko zapustimo sobo pa še tistih nekaj poslancev, ki so se “potrudili” za pet minut priti k nam iz sosednje sobe, na nas povsem pozabijo.

Mnogo naših kolegov je medtem, ko so upali in sanjali o neodvisnem življenju, že umrlo v institucijah. Velika večina jih je še vedno prisiljena živeti v njih, v posebnih zavodih ali domovih za ostarele. Tisti, ki prihajamo v Strasbourg, smo na nek način v odnosu do njih “privilegirana manjšina”, saj imamo osebne asistente, ki nam omogočajo svobodo gibanja. Varčevalni ukrepi pa tudi v državah zahoda zahtevajo svoje žrtve, saj se storitve v skupnosti krčijo ali celo ukinjajo. Skratka stanje je tudi po desetih letih našega skupnega boja in prizadevanj za enakopravno in neodvisno življenje še vedno slabo in kot vse kaže se bo še slabšalo.

Takšne Evrope nismo hoteli, takšna Evropa ni za nas in v njej ne želimo životariti ter prositi kot miloščino za osnovne človekove pravice. Zato jo moramo spremeniti, da v njej ne bomo drugorazredni državljani, ampak enakopravni in aktivni državljani, ki bomo tvorno prispevali v družbi. EU poslancem moramo dati vedeti, da so dolžni delati za nas in ne za korporacije. Zamenjati moramo taktiko in izvesti pohod v obliki zasedbe EU parlamenta, dobesedno. Priklenemo se kar v baru parlamenta (ta je namreč križišče vseh poti in kava je še vedno 1 evro), naši asistenti nas položijo z vozičkov na tla, s seboj prinesemo tudi vse potrebne medicinske in tehnične pripomočke ter seveda tudi kahle. Tako opremljeni bomo lahko mirno in udobno vztrajali dokler ne bodo naše zahteve izpolnjene. Očitno drugače ne gre, saj je vse skupaj v tem hramu ena sam farsa demokracije; pa še zelo draga na naš račun.