Lionel Barber je urednik Financial Timesa. Je zelo pomemben in pameten mož. Je celo tako pameten, da je izjavil: pomagali vam bomo, če boste tudi sami vpeljevali reforme in jemali zdravila (razgovor z njim je objavljen na tejle strani) Morda gospod ve, o čem govori, a to zagotovo ni s tega planeta, kajti narava realnosti je bistveno drugačna, kot misli omenjeni gospod.

Sporočilo pa ni le epistemološko oziroma spoznavno povsem zgrešeno, temveč je tudi pokroviteljsko, arogantno in ideološko kristalno jasno: Slovenija je bolna, sama je kriva, da je zbolela, zato mora jemati zdravila, da bi se čim prej pozdravila.

Kapitalistična kriza je tako bolezen, ki jo odpraviš z ustrezno dozo zdravil. Vmes še vpelješ reforme, ki jih narekuje Bruselj. V Grčiji zato nameravajo vzeti delo petnajst tisoč ljudem, ki delajo v javnem sektorju. Tako je zdravilo, ki ga je pač treba vzeti in pogoltniti. Vse to ni nič novega. Tudi sirski predsednik je nedavno mirno rekel, da ni klavec, temveč je kirurg, ki zdravi narod tako, da odreže okuženo nogo. Če pri tem umre tisoč otrok zaradi uporabe kemičnega strupa, je to pač nujno zdravilo, da bi celota zdravo živela naprej.  

Vse to je kajpak namenjeno kapitalizmu, ne ljudem. Bolan je namreč on, ne ljudje. In slednji ne štejejo inč. Človeška življenja so povsem nepomembna in pogrešljiva, ko predpisujejo zdravila kapitalizmu, da bi se pozdravil in živel naprej.  

Toda Alenka Bratušek vendarle pravi, da bomo zmogli, da potrebujemo zgolj nekaj časa in da bomo zdravila tudi požrli. V imenu koga govori? In kdo v resnici jemlje zdravila, kdo je bolan in kdo bi jih moral jemati, pa jih ne?

Čisto nekaj drugega je spodbujanje ljudi h kreativnemu delu, k solidarnosti in skupnemu reševanju problemov. V taki perspektivi je dobro premisliti, kar je v obdobju renesanse izjavil Leonardo. Baje je rekel, da mu je žal, ker njegovo delo ni popolno. Dodal je, da je užalil bogove, pa tudi ljudi. Užalil jih je, ker se ni dovolj potrudil, da bi bili njegovi izdelki popolni. Take so njegove besede. A če je to izrekel Leonardo da Vinci, kaj potem reči o slovenski vladi in izjavah njenih predstavnikov?

Vlada namreč deluje v kapitalizmu in ga zagovarja, čeprav dokazano temelji na izkoriščanju ljudi, ne spodbuja k popolnosti in zavira oziroma kar onemogoča razvoj milijard ljudi na tem planetu. Prihodnost se sama od sebe ne bo spremenila na bolje, z jemanjem ljudem pa se še zlasti ne bo.

Richard Sennett je pred časom v nekem predavanju spregovoril o prihodnosti dela v kapitalizmu. Njegovo razmišljanje je izjemno prodorno, zato ga bom uporabil kot izhodišče za lastno.

Razmišljanje o skupinskem samomoru slovenske vlade in Slovencev moramo nadgraditi z razmišljanjem o tem, kar imenuje Sennett skills society. Če hočemo preživeti (drugo je, če hočemo narediti skupinski samomor), potrebujemo natanko tako občestvo, ki ga lahko zgradimo sami, brez tuje pomoči, brez Bruslja in brez tujih vlagateljev. O čem govorim?

Skills so, na hitro, zmožnosti, spretnosti in veščine. Vsak človek jih ima, vsakdo jih lahko razvija, vsakdo se lahko z njimi dokazuje, a samo pod določenimi pogoji, v okolju, v občestvu, v katerem so ti pogoji izpolnjeni. Če je okolje naklonjeno skupinskemu samomoru, s takim razvijanjem in dokazovanjem ne bo nič.

Prvi pogoj za razvijanje spretnosti in veščin je kajpak denar. A v sodobnih razvitih spektakelskih družbah ljudje vlagajo neprimerno več denarja v izgradnjo športnih objektov kot v izgradnjo šol in laboratorijev oziroma prostorov za raziskovanje, učenje, usposabljanje ter razvijanje spretnosti in veščin.

Drugi pogoj za razvijanje spretnosti in veščin je naklonjenost. Ne naklonjenost okolja, saj to ni živo bitje, temveč ljudi, drugih ljudi. Nihče ne more razvijati spretnosti in veščin v popolni samoti in sam od sebe – vsakdo za to potrebuje bližino in naklonjenost drugih ljudi. 

Tretji pogoj je spremenjen način razmišljanja o spretnostih in veščinah. Na žalost živimo v kapitalističnem svetu, v katerem je razvijanje spretnosti in veščin ljudi zapakirano v povsem čudaško razmišljanje, ki ga Sennett dobro ponazori s tem, ko reče, da velja človek, ki dobro opravi neko delo, za nenavadno nadarjenega. Čudaškost kapitalizma je tudi prepričanje, da je težko najti dobrega delavca, ki bi zmogel to ali ono delo. Vsakdanje življenje sili ogromno ljudi v povprečnost, bebavo funkcionalnost in konformizem, zato delavci čutijo, da od njih pričakujejo zgolj prilagajanje spretnosti in veščin strojem, napravam in zahtevam po čim nižjih stroških dela, ne pričakujejo pa kreativnosti, ustvarjalnosti in razvijanja spretnosti oziroma veščin.

Sodobna razvojna psihologija skupaj z nevroznanostjo dokazuje, da je lahko razvoj otrokovih spretnosti in veščin pod optimalnimi pogoji celo dvakrat hitrejši kot pod funkcionalnimi pogoji in je neprimerno kompleksnejši. To preprosto pomeni, da spodbujanje otroka k razvijanju spretnosti in veščin bistveno pripomore k razvoju, medtem ko brezbrižno ali napačno spodbujanje otroka, ki pomeni pretiravanje, siljenje v konformizem ali narcisoidno razkazovanje, razvoj celo zavira.

Živimo v svetu, v katerem prevladujoč način življenja ne spodbuja ljudi k razvijanju veščin in spretnosti. V Sloveniji je zato slabo. Depresivni ljudje namreč nikakor ne morejo spodbujati drugih ljudi k razvoju in napredku. Ni šans. K samomorom nagnjeni ljudje tudi ne. Vlada, ki jemlje ljudem, ne spodbuja, ampak zavira. In jemanje zdravil nikogar ne spodbuja k ničemur.

Raziskave, ki jih navaja Sennett, dokazujejo, da neoliberalizem kot ideologija prek zastopnikov ne spodbuja otrok k sodelovanju, solidarnosti in medsebojni naklonjenosti, kar je seveda logično, saj jih spodbuja k tekmovalnosti, egoizmu in egocentričnosti, agresivnosti do drugih in narcisoidni želji po lastnem uspehu.

Nobeno naključje ni, da raziskovalci odkrivajo več takega vedenja v ameriških šolah in manj v nordijskih, kjer so ljudje v povprečju tudi srečnejši kot drugje.

Slovenija hoče biti neoliberalna država in očitno je, da sreča ljudi ni nikakršna vrednota.

Popolnoma jasno je, da noben človek pri zdravi pameti ne bo podpiral neoliberalizma, saj ta spodbuja oblike vedenja, ki dolgoročno preprosto ne omogočajo skupnega preživetja.

Jemanje zdravil zato ne bo pomagalo in zatrjevanje, da bomo pridni in ubogljivi, depresivni in nagnjeni k skupinskemu samomoru tudi ne. Pomagalo bi šele presekanje s tovrstnim načinom razmišljanja, razmišljanje, da je kapitalizem neozdravljivo bolan in da ga ni mogoče pozdraviti, kar seveda pomeni, da mu je treba pomagati, da bo čim prej mirno umrl.