Finski pisatelj Arto Paasilinna je napisal knjigo z naslovom Očarljivi skupinski samomor. V takem samomoru seveda ni ničesar očarljivega, a saj knjiga ne govori o njem; govori o poskusu samomora, kar je nekaj drugega. Vsi poskusi spodletijo, kar ponazarja inteligenco, življenjsko moč in energijo, zmožnost za humor, ironijo in zdravo razdaljo. Avtor s knjigo zato sijajno razbija stereotip o depresivnih Fincih – na podoben način bi morali razbijati klišeje o prislovični samomorilnosti in depresivnosti Slovencev, saj to ni objektivna značilnost.

A tako poskusov je silno malo. Človek ima zato pogosto občutek, da je stereotip resničen in objektiven – Slovenci dejansko storijo veliko samomorov, so pogosto depresivni in se zapijajo, nato pa se za vrati domov pretepajo in mlatijo drug drugega z noži, s sekirami, cepci in z drugim orodjem, ki je pač takrat pri roki.

Finski košarkarji so včeraj igrali, kot da bi bili Slovenci res nagnjeni k skupinskemu samomoru. Igrali so poletno, sproščeno in skoraj veselo, kot da sploh ne bi vedeli, kaj je depresija, čeprav jim mnogi pripisujejo genetsko nagnjenost k njej. Lahko smo seveda tudi pametni in rečemo, da so Slovenci izgubili namenoma, da je poraz s Finci privilegij, ki si ga lahko privoščijo samo velike ekipe, in podobno. A vse to ne bi pojasnilo prav dosti. Pomembnejše je nekaj drugega.

Zopet je na mestu vzporednica iz vsakdanjega življenja. Slovenska vlada se namreč že dalj časa vede, kot da skuša narediti skupinski samomor. Njene poteze, ki niti slučajno niso očarljive, vlečejo v brezno še ljudstvo, ki bo moralo odplačati iz dneva v dan višji skupinski dolg. Ta se ne zmanjšuje, temveč nenehno narašča, komentatorji pa od strani zatrjujejo, da zadeva še vedno ni resna, čeprav bo samo sanacija bank požrla nekaj dodatnih milijard evrov, ki jih bo treba dobiti, nato pa še vrniti tja, od koder bodo prišle.

Taista vlada ne vidi nobenega problema v milijardah, ki gredo v banke, vidi pa nepremostljivo brezno pri reševanju zdravstva, ki potrebuje zgolj drobiž v primerjavi z bankami. In banke za zdravje ljudi ter za njihovo blagostanje niso pomembne, zdravstvo pa je.

Podobno je včeraj naraščal zaostanek slovenske ekipe, ki je v nekem trenutku znašal že skoraj 20 točk. To res ni nič hudega, če si že v četrtfinalu. Tudi poraz ni prizadel nikogar, saj so navijači burno spodbujali naše, čeprav je bilo vsem jasno, da bodo izgubili. Ljudje so namreč vedeli tudi to, da je zelo verjetno, da bo ista ekipa v sredo premagala Francoze in se uvrstila med štiri najboljše ekipe v Evropi, kar seveda pomeni, da mora varčevati z energijo. Košarkarji imajo za razliko od vlade pri ljudeh še vedno veliko kredita in zanje res sveti luč na drugi strani tunela.

Na žalost ne moremo trditi enako za slovensko vlado. Njene poteze namreč ne zagotavljajo, da bomo skupaj napredovali v lepši jutri. Tu gre resnično za skupinski samomor, obenem pa ni znakov, ki bi nas prepričali, da gre zgolj za poskus, ki bo gotovo spodletel tako kot v knjigi. Oglejmo si primer.

Gorenje je pred časom prodalo enega izmed obratov ameriškemu kapitalistu. Zdelo se je, da se delavcem obetajo lepši časi, da bo kapitalist poskrbel zanje in odprl še nova delovna mesta. V resnici je poskrbel, da bo te dni 120 delavcev ostalo brez dela. Ljudje so kajpak ogorčeni, jezni in prizadeti, vendar je njihov bes usmerjen zoper napačnega. Vse se je namreč zgodilo natanko po načrtu, natanko tako, kot je bilo moč napovedati, le da o tem ni govoril nihče, ker so vsi verjeli v pravljice o tujem vlagatelju, ki bo kot dobra mati poskrbel za naše delavce.

Enako deluje slovenska vlada. Stanje v državi je iz dneva v dan slabše, vlada pa nas prepričuje, da smo tako rekoč že na zeleni veji in da vlagatelji komaj čakajo na štartu, da nas rešijo z novimi delovnimi mesti. Koga v resnici nagovarja?

Nagovarja naivne ljudi. Pravzaprav je neverjetno, kako dolgo so ljudje pripravljeni biti naivni, brezbrižni in nevedni. Kot da ne bi hoteli vedeti, kako deluje kapitalizem, ki jih nenehno izkorišča in vara pred njihovimi široko odprtimi očmi. Ljudje se očitno nočejo ničesar naučiti, zato ponavljajo eno in isto. Kapitalisti namreč niso zlobni ljudje, ampak se kot razumni ljudje ravnajo po pravilih igre. Pravila pa so v kapitalizmu kristalno jasna: follow the money. Ne obstaja kapitalist na tem svetu, ki se ne bi ravnal po takih pravilih. Če se ne bi ravnal, pač ne bi več mogel biti kapitalist, saj mora tekmovati z drugimi kapitalisti za preživetje na svobodnih trgih. Vse je izjemno preprosto.

Kapitalisti torej ne zapirajo obratov, ker bi bili zlobni, temveč jih zapirajo, ker racionalno razmišljajo in ugotavljajo, da jim ne prinašajo profita, ali pa ugotavljajo, da jim prav zaprtje tega ali onega obrata prinaša denar, ki ga sicer strastno želijo tako kot večina drugih ljudi. Prav tako ne odpirajo novih delovnih mest, čeprav ljudje, navajeni na mite in pravljice, verjamejo, da jih. Vlagajo denar, ker hočejo imeti zvečer več kot zjutraj. To je vse. Če se pri tem odpre še kako novo delovno mesto, dobijo ljudje službo. Nikakor ni nujno, da se bo delovno mesto zares odprlo. In če se že bo, se bo morda kmalu tudi zaprlo, kajti kapitalizem ne pomeni nenehnega napredovanja in kopičenja denarja pri istih kapitalistih. Kdor danes veliko zasluži, morda že jutri ne bo zaslužil za sol.

Še enkrat: v kapitalizmu ne gre za zlobne in pohlepne ljudi, temveč za pravila, ki nekaterim omogočajo bajne zaslužke, medtem ko drugi preprosto nimajo dostopa. Ni res, da imajo malo, saj nimajo ničesar. In tudi ničesar ne bodo imeli. Kdor nima dostopa, ga pač nima in ga najverjetneje tudi ne bo imel. Kdor ga ima, namreč skuša poskrbeti, da ga bo imel še naprej, pri tem pa ima na voljo ogromno sredstev, denarja, vpliva, moči in vsega drugega.

In če smo že pri knjigah. Tule je še ena, ki jo je vredno prebrati: Richard Sennett, The Culture of the New Capitalism.

Privilegiji so v kapitalizmu torej redki. Košarkarji si morda lahko privoščijo enega, a že jutri bo jasno, ali so si ga privoščili, ker so se tako odločili, ali pa so nezavedno nagnjeni k skupinskemu samomoru tako kot slovenska vlada.