Nekateri ljudje radi sem in tja uporabijo kako sočno primerjavo, da bi opozorili, kako nepravičen je ta svet. Potem rečejo, da ima 1 % najbogatejših ljudi v rokah toliko bogastva ali dobrin ali kapitala kot določen procent najrevnejših (številka je po navadi zelo visoka). Njihova primerjava pa je povsem zgrešena, kajti najrevnejši ljudje tega sveta, milijarda ljudi ali več, nima v rokah dobesedno ničesar. In še: najbogatejši imajo veliko natanko zato, ker ti nimajo ničesar.

Ni res, da so revni ljudje taki, ker so leni ali ker nimajo želje, da bi uspeli. Revni so zaradi močnih mehanizmov, ki jih delajo revne.

V teh dneh, ko nam vlada obljublja nove davke, zaradi katerih bomo revnejši, češ da pospešeno rešuje krizo, v kateri smo že šesto leto, krizi pa niti približno ni videti konca, je zelo na mestu staro spoznanje, na katerega vedno znova opozarja Noam Chomsky, da imajo besede več pomenov, in ne le enega.

Beseda demokracija tako pomeni, da je vse v najlepšem redu, če vsakdanje življenje teče tako, da so zastopniki biznisa, ki nenehno govorijo o svobodnih trgih in svobodnem podjetništvu in nevmešavanju države – ta se ne sme vmešavati vanje, ko jim gre dobro, mora pa se vmešati, ko jih je treba reševati –, zadovoljni. Dokler so zadovoljni, bogatijo, in dokler bogatijo, so drugi ljudje vse revnejši.

Demokracija je torej dobra za biznis, zato biznismeni tudi govorijo o sinergijah in skupnih ciljih, mrežnem povezovanju, ustvarjalnosti, o vrednotah, kot so fair play, spoštovanje posameznika in njegove neponovljivosti, poštenost, govorijo o etiki, enakih možnostih za uspeh in še o vsem drugem. Če pa demokracija ni dobra za biznis, je takoj problem, ki ga je kajpak treba nemudoma rešiti. Tako je v kapitalističnem svetu. In ko govorimo o kapitalizmu, mislimo na korporativni kapitalizem, na gigantske mednarodne korporacije, proti katerim so majhna podjetja kot mušice proti slonom.

Ne sprenevedajmo se: natančno se ve, kje je moč, kolikšna je in kdo v resnici vlada temu svetu. Vse drugo je zgolj leporečje.

Ali drugače rečeno: navadni ljudje imajo lahko le toliko demokracije, da je biznis za silo zadovoljen. V času krize je zadeva povsem preprosta: reševati je treba banke in biznis in investitorje, prijazno jih je treba nagovarjati, da se ne bodo razjezili, navadnim ljudem pa je treba jemati in jih potiskati v depresijo in samomore, treba je uničevati javni sektor in socialno državo, treba je razsuti občestva in oblikovati svet, v katerem živijo zgolj egoistični posamezniki, ki imajo pred seboj en sam smisel življenja in en sam cilj: kopičenje profitov in koristi zase. Še noben bankir zato ni kazensko odgovarjal za propad te ali one banke. V Sloveniji bodo davkoplačevalci plačali težke milijarde za njihovo reševanje, medtem ko se pripadniki elit celo javno hvalijo, da banke tako ali tako vselej rešujejo navadni ljudje z denarjem iz svojega žepa. Nekateri ljudje pač niso s tega sveta.

V konkretnem svetu, v katerem živi večina ljudi, je demokracija zelo pomembna, zajema pa zlasti solidarnost, sodelovanje in medsebojno zaupanje: demokracija nima nobene resne zveze s kopičenjem profitov in z bogatenjem pripadnikov elit. Vera v boga je veliko bolj povezana z demokracijo kot pa z biznisom. In resnične vere v boga je danes malo ali sploh nič.

Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo v prvih treh stoletjih svojega obstoja religija revnih in trpečih ljudi. To ni religija razkošnih cerkva, zlatih križev, križarjev, inkvizicije, dogem in vojaške organiziranosti. JK ni bil v razkošna oblačila ogrnjeni pridigar in večerjal ni za bogato obloženo mizo, temveč je bil eden izmed navadnih ljudi. V tem je bistvena razlika, ki je aksiom krščanstva. Kdor ga zavrača, zavrača samo krščanstvo.

Sodobni kapitalizem je svet, v katerem je krščanstvo religija bogatih, privilegiranih, močnih, zlasti pa je religija tistih, ki se jih morajo navadni smrtniki bati. V cerkvi, kamor redno zahajajo ameriški predsednik, milijarderji in drugi bogataši, zato ne smete razmišljati s svojo glavo, ker jo lahko izgubite. Torej vas mora biti strah in bati se morate lastnih misli.

Krščanstvo bo zato treba vnovič vrniti revnim in trpečim, saj se je tam rodilo in tja tudi sodi. To je že poskušala narediti teologija osvoboditve, a so se v Vatikanu hudo razjezili nanjo in jo prepoznali kot sovražnika. Logično in pričakovano.

Pravega krščanstva je na tem svetu zelo malo, zato ga je treba obujati z vračanjem k trpečim in revnim. Kaj pomeni vračanje k trpečim in revnim ljudem? Pomeni tole. Še v nobenem družbenem sistemu vladarji, pripadniki elit in privilegirani ljudje niso vladali navadnim, trpečim in revnim ljudem z brutalno silo. Vladanje je bilo vedno zapakirano v mite, pravljice, ideologije, leporečje, znanost. Danes je zapakirano bolj kot kdajkoli prej.

Leporečja je zato, kolikor hočete. Klišejev in žargona tudi. Paradoks vladanje pa je, da morajo ljudje, ki hočejo vladati, zelo dobro vedeti, kaj si navadni smrtniki mislijo o njih. Za oblastnike torej ravno ne velja, da jim je lahko vseeno, kaj mislijo ljudje.

Ko se zastopniki oblasti zjutraj zbudijo, takoj začnejo razmišljati, kako bi manipulirali z navadnimi ljudmi; manipuliranje je na žalost mogoče. Veliko časa posvetijo razmisleku, kakšne pravljice, kakšne mite, kakšne zgodbe jim bodo tistega dne natvezli. Verjetno ste že opazili, da govorniki berejo z listkov celo takrat, ko govorijo o vremenu, lastnih idejah ali občutkih. Ničesar namreč ne smejo prepustiti naključju, zato je vsak stavek, ki ga izrečejo, premišljen. Ni nujno, da je dobro premišljen, toda gotovo je premišljen.

Oblastniki se torej ne vedejo po načelu, po katerem se vedejo ljudje, ki navadno rečejo, da jim je vseeno, kaj si drugi ljudje mislijo o njih. Stanje duha je sedaj jasno: zastopniki kapitalizma ne bodo nikoli govorili o resnici kapitalizma. To je zelo preprosto spoznanje. Govorili bodo o čemerkoli, le o resnici ne. O njej morajo zato govoriti navadni ljudje, revni ljudje, trpeči ljudje. JK je bil definitivno na strani tistih, ki govorijo resnico o svetu.

Vera v boga je zato veliko bolj povezana z resnico tega sveta kot pa s slepo vero v nekaj tam onkraj. Po definiciji pa je povezana tudi z demokracijo, kajti ta pomeni vzeti si besedo. Ko si navadni ljudje vzamejo besedo, govorimo o demokraciji. In če si jo že vzamejo, je dobro, če spregovorijo resnico. Če še sami stresajo okoli sebe mite, pravljice in žargon, je z demokracijo kajpak konec.

Demokracija je torej govorjenje o resnici tega, kar je med nami.

Trenutno slovenska vlada nima pojma, kako rešiti državo iz krize, zato brca v temo in prodaja meglo, obenem pa ponuja ljudem pravljice. A samo od ljudi je odvisno, ali bodo vedno znova nasedli ali pa bodo začeli množično govoriti o resnici konkretnega sveta, v katerem živijo.