Imamo 211 občin. Najmanjši imata manj kot 400 prebivalcev. Več kot polovica jih ima manj kot 5.000 prebivalcev. In to je narobe. Kaj pa to, da imamo 17 občin z več kot 20.000 prebivalci, od tega dve, ki jih imata več kot 100.000? Ali da ima največja občina več prebivalcev kot skoraj polovica (101) najmanjših občin skupaj? Je to, da pride v povprečju po ena občina na 29. naselij, bolj narobe od tega, da na desetine mestnih četrti nima svojih občin, njihov denar pa se steka v mestna jedra ter velikopotezne gradbene zamisli muhastih županov in njihovih tolp? …

Velikost in število občin ni samo stvar števila prebivalcev, ampak tudi pogojev za bivanje, izobraževanje, delo in preživljanje prostega časa, ki jih nudijo 'svojim' ljudem in tujcem, pa seveda zmožnosti za vzdrževanje in razvijanje teh pogojev. Rešitve, ki jih ponujajo gostilniška omizja, medijski in spletni gobezdači ter primerljivo pametni izvoljenci ljudstva in drugi lastniki države, so zato brezpredmetna. To je stvar strokovnjakov v sodelovanju s prebivalci posameznih področij.

Kot tozadevno razsvetljen spletni gobezdač torej ne bom ponujal rešitev. Rad bi le omenil nekaj, o čemer doslej nisem zasledil niti strokovne niti ljubiteljske besedice, pa se mi zdi pomembno.

Občine so pred zakonom in po njem enake, v resnici pa so neprimerljive. Neprimerljive jih delata predvsem dve stvari: prva je strahovit razpon v številu prebivalcev posameznih občin, druga pa njihova prevladujoča mestnost oz. podeželskost.

Župan in občinski svet največje občine skrbita za 754-krat več ljudi kot župan in občinski svet najmanjše občine, v obeh primerih pa gre za občino, župana in občinski urad, ki so podvrženi istemu zakonu (mestna občina dvema členoma več). Kot če bi Italijani in Andorci uporabljali isto državno ureditev in iste predpise za vodenje in usklajevanje zadev v svojih državah …

Za ljudi uradno velja enakost pred zakonom, vendar v resnici ne velja, ker so nekateri ljudje bolj pomembni kot drugi … Tudi za podjetja velja ista zakonodaja, a velika podjetja so prevelika, da bi lahko propadla … To se godi tudi občinam … Nisem še slišal, da bi se kdo pritoževal, da imajo župani majhnih občin premalo moči. Govoric in dokazov, da imajo župani velikih občin preveč moči, pa že leta kar mrgoli … In zdaj so problem majhne občine, čez katere ne slišimo
žal besede, razen da so majhne, seveda. Velike so očitno prevelike, da bi smeli dvomiti v neobhodnost njihove veličine …

Druga v nebo vpijoča razlika je v načinu poselitve. Na vasi življenje teče drugače kot v mestu. Kupa storitev, ki jih mesto lahko in mora nuditi, podeželje ne potrebuje in ne more vzdrževati. Primerljiva je zgolj skrb za kakovost bivališč, cest in napeljav.

Že osnovnošolsko izobraževanje je na deželi zaradi razdalj treba urejati drugače, srednje šole in univerze pa, z izjemo kmetijske, tam nimajo kaj početi. Gostinec in avtomehanik res lahko najdeta stranke v vsaki vasi, odvetnik pa bo v odročnih hribih uspeval le, če so tam vsi med seboj skregani – dokler ne bo zaradi nudenja pomoči enim tudi sam kmalu skregan z večino ostalih. Arhitekta ali oblikovalca, ki bi svoj urad odprl v npr. Zg. Davči, pa bi kaj hitro prišel iskat rumen avto z lučkami in ga odpeljal v – bližnje mesto. Vas lahko gosti golf klub, ki ga mesto ne more. Zato pa mesto mora gostiti tržnico, ki bi se ji na vasi smejali. Noben vaški župan ni tako samovšečen, da bi se lotil izgradnje stadiona, in noben mestni župan ni tako samozavesten, da bi odslužene tovarniške hale dodelil živinorejcu. Mesto lahko vzdržuje poklicno gledališko hišo; vaška gledališka skupina pa lahko od te dejavnosti živi le, če svoje hiše nima in gostuje v mestih. Delovna mesta so v glavnem pač v mestih, pridelave hrane pa v mestih v glavnem ni. Od prisebnih zakonodajalcev bi človek pričakoval, da bodo pri urejanju lokalne samouprave to upoštevali …

Velikanska razlika med mestom in podeželjem je tudi v preživljanju prostega časa in možnostih zanj. Na podeželju za to že po izročilu v glavnem poskrbijo sami. Najbrž prav zato od tam izvira večina ustvarjalnih prebojev in nesorazmerno velik delež samosvojih velikih osebnosti. Meščanom pa je po izročilu potrebno prosti čas prinesti k riti in jim ga po možnosti zaračunati, da bodo zadevo sploh opazili. Opazila ga bo komaj opazna manjšina, a tudi od njih ne smemo pričakovati, da bodo kaj prida pretegnili telo, kaj šele duha. Ponudba prostočasnih storitev torej cveti zgolj v mestih, z izjemo kmečkih turizmov in drugih podeželskih storitev, namenjenih meščanom. Le gostilne in avtomehanične delavnice cvetijo povsod …

Strnjena mestna naselja so državice znotraj podeželskega ozemlja države. Zemljevid dnevnih migracij (gl. vir spodaj) nam pokaže te 'državice' in podeželsko zaledje, s katerim se medsebojno oplajajo. To so naše naravne (ne politično začrtane) pokrajine – prevelike, da bi služile kot občine, a ne nujno premajhne, da bi lahko bile države. Zato se naši jedci smrti pokrajin tako bojijo in pozornost raje namenjajo prekladanju okoli občin.

Katere so najmanjše evropske države? Vatikan, Monako, San Marino, Liechtenstein, Malta, Andora in Luksemburg. V katerih evropskih državah ljudje najbolje živijo? Seznam je skoraj enak …

Majhne države, majhne pokrajine in majhne občine so blizu ljudem, jedcem smrti pa ne, ker jih težje obvladujejo. Videli smo, kam nas je pripeljalo vse to blazno celinsko in svetovno povezovanje preteklih stoletij in desetletij pod njihovim vodstvom …

Zaključek spletnega gobezdača (ni neizvedljiv, je pa predaleč od resničnosti, da bi ga imenoval rešitev): Kaj če bi šli v drugo smer? Kaj če bi se lotili razbijanja teh gromozanskih naddržavnih zvez, držav, pokrajin in prevelikih občin? Kaj če bi dali svojemu vrtičkarskemu narodnemu značaju prosto pot in iz Slovenije naredili 5.000 Hodošev in Osilnic, povezanih v 30–60 pokrajin velikosti Malte ali Liechtensteina in 8–15 držav velikosti Andore ali Luksemburga? … Ni hudič, da vsaj ena ne bi postala druga Švica!