Ko so včeraj naši premagali Italijane, je bil pravi čas za resnično uživanje v vrhunski igri. Danes je pravi trenutek za refleksijo in za prijazno misel, kajti užitek, pa naj bo v dvorani ali v dnevni sobi pred zaslonom, je včasih tudi odskočna deska za razmislek, ki nam pokaže, v kako vulgarnem svetu v resnici živimo.

To je namreč priložnost za spoznanje, da šport ni vselej zgolj biznis ali politika, kot trdijo nepomembni pomembneži. Seveda je biznis in politika se tudi vmešava vanj, toda v resnici je veliko, veliko več.

Je čas za meditacijo in dvig nad vsakdanjo vulgarnost. Ko si tam v dvorani in veš, da je na tribunah deset tisoč ljudi, pred zasloni v domovih in na trgih pa še en milijon, ti dol visi za biznis in politiko in zarote in GG-ja in JJ-ja in vse druge, ki se prazno šopirijo, dosežejo pa malo ali nič. Takrat čutiš, kaj pomeni, da ljudje iskreno želijo, da si dober, da daš vse od sebe, da nekaj dosežeš, da se trudiš in preliješ litre znoja, da si na koncu povsem izčrpan. In popolnoma jasno ti je, da ne gre za zavist, da ne gre za sebičnost ali cinizem, temveč za iskreno željo. To ni vulgarna želja, da doživiš orgazem, ko žoga pade skozi obroč, kot razlagajo popularni psihoanalitiki, ki niso prebrali ene Freudove knjige in sploh ničesar ne razumejo, temveč je želja, eksistencialna želja, da se zgodi nekaj dobrega, nekaj izvrstnega, nekaj, kar bo ostalo v spominu, ker je tako tudi prav.

Ko smo bili kot otroci socializma mladi, so bili naši košarkarski junaki Kičanović, pa Dalipagić, Čosić, Delibašić in drugi. Z njimi smo tako rekoč rasli, jih občudovali, navijali zanje, jokali ob porazih in se iskreno veselili, ko je kdo naredil izvrstno potezo, dosegel koš iz nemogočega položaja ali nesebično podal soigralcu, da je pokazal vsemu svetu svojo veščino. Teh trenutkov ne bomo pozabili in prav je, da jih ohranimo v spominu, kamor se lahko vračamo in jih vselej znova obudimo kot nekaj lepega, dobrega, univerzalnega.

Vsakdo potrebuje v življenju potrjevanje. Potrebuje trenutke, ko na lastni koži doživi, da je tudi sam nekaj dobrega, da nekaj zmore, da je ljudem zares všeč.

Kako izjemni občutki se pojavljajo, ko uživamo v zmogljivostih posameznikov, ki so hitri, natančni, imajo veliko moči, so kreativni in vešči. Privoščimo jim, da dosežejo, kar želijo doseči, ker je njihova želja poštena in iskrena. Na igrišču, pred gledalci, pred nasprotnikom ni namreč nobenega sprenevedanja, laganja, nobenega blefiranja, kot ga poznamo iz vsakdanjega življenja, ni nobenega skrivanja, saj se pod tistimi lučmi in pred očmi gledalcev ni kam skriti, ni nakladanja in mlatenja prazne slame, zlasti pa ni nobene zarote. Treba je doseči koš, treba je biti hiter, močan in iznajdljiv, treba je uporabljati pamet, iskati soigralce, premagati nasprotnika, ki ni sovražnik, ni cinični napadalec, zato je vse skupaj odprto, pošteno in čisto. Tam, na igrišču, ni nobene politične spletke, če nisem dosegel koša, zato ne rečem, da so se nasprotniki zarotili proti meni, da hočejo sprožiti politično gonjo proti meni. Ne, takrat preprosto rečem, da nisem dosegel koša in da sem sam kriv, da ga nisem. Pika. In si resnično želim, da bi ga v naslednjem napadu dosegel. Zase, za ekipo, za vse druge.

To so tudi presežni trenutki, ko resnično uživaš s soigralci, ki natančno vedo, kaj je skupni cilj, ki te poznajo do kosti in te znajo poiskati v pravem trenutku, podati žogo, da jo potisneš skozi obroč in sprožiš ocean občutkov, da se je zgodilo nekaj dobrega, nekaj, za kar si garal leta in leta, da je znoj tekel v potokih, dvigoval uteži, tvegal poškodbe, se odrekal in garal kot črna živina. Takrat, v tistem trenutku, ti je popolnoma jasno, da vse skupaj nekam vodi, da lahko nekaj dosežeš, da niso potrebne prazne besede in da zadošča trenutek, delček sekunde, ko pokažeš sebi, soigralcem in milijonu tam zunaj, da nekaj znaš, da si sposoben, da lahko nekaj dosežeš in da za dosežek ni bilo potrebno nobeno podkupovanje ali lobiranje, nobena kraja in nobeno ponarejanje spričeval.

Ljudje smo včeraj noreli in bili navdušeni nad našimi. Pokazali so, da zmorejo napor, ki ga sicer zmorejo redki. Znoj je tekel v potokih, adrenalina je bilo za cel ocean, želja je bila strašna, trenutki radosti so bili čisti in sveži kot jutranja rosa. Želimo jih več, še veliko več, kajti taki občutki te ponesejo, dvignejo in ti dajo energije, čeprav nisi na igrišču. Vse to je namreč del tega, kar imamo lahko ljudje med seboj. Danes namreč dosežejo nekaj eni, jutri bomo drugi. Kar je med nami, pa je solidarnost, je sodelovanje, je hvaležnost, da obstajamo, da lahko drug za drugemu ustvarjamo presežne trenutke, v katerih uživamo čisto vsi in se radostimo življenja, dejstva, da obstajamo in smo drug ob drugem, skupaj.

In zato je bil včeraj občutek, da smo del nečesa posebnega, tistega nekaj, kar tako pogrešamo v vsakdanjem življenju, ko nas nihče niti ne povoha, ko nam ne reče niti prijazne besede, ko poslušamo iz dneva v dan ista jajca, iste idiotske prazne politične smeti, kaj je kdo komu rekel, kdo se je zarotil, kdo mora zategniti pas, komu se bo vzelo, kdo je del mafije in kdo so nori strici  iz ozadja.

Kako drugače bi bilo, če bi znali bolj prisluhniti drug drugemu in se navduševati nad izjemnimi potezami posameznikov in posameznic ter se jim na koncu zahvaliti, da smo bili lahko poleg.