Paul Krugman je dobra dva tedna nazaj objavil blog, ki govori o tem, kako so ekonomisti, ki so uspeli zaznati nepremičninski balon (kot npr. Janet Yellen, kandidatka za novo predsednico Fed), zgrešili oz. podcenjevali pomen velikega zasebnega dolga, ki ga je spremljal. V svojem blogu z naslovom What Janet Yellen – and everyone else – got wrong piše:

»... financial stress peaked in early 2009, then fell sharply. Unfortunately, the economy didn’t come roaring back. Why?

The best explanation, I think, lies in the debt overhang. For the most part, even those who correctly diagnosed a housing bubble failed to notice or at least to acknowledge the importance of the sharp rise in household debt that accompanied the bubble. And I would argue that this debt overhang has held back spending even though financial markets are operating more or less normally again.”

Krugman torej trdi, da je prevelik zasebni dolg eden glavnih krivcev za krizo in za počasno okrevanje in da nihče od ekonomistov ni uspel videti problema takšnega prevelikega finančnega bremena.

Steve Keen mu odgovarja: skoraj nihče. Že pred veliko depresijo 1929-33 je obstajal ekonomist, ki je problem soodvisnost uspel videti: Arthur Cecil Pigou. Pigou je bil klasični ekonomist, ki ga je v svoji knjigi The General Theory of Employment, Interest and Moneynapadel tudi Keynes.

Vendar je Pigou malo pred veliko depresijo (1927) razvil monetarno teorijo, ki je predvidevala, da če nivo zasebnega dolga strmo pade, potegne gospodarstvo s seboj. Pri tem je jasno ločil med sposojanjem pri drugih ljudeh in med sposojanjem v banki. Prvo pomeni prenos obstoječe kupne moči od ene osebe do druge. Slednje pa pomeni ustvarjanje nove kupne moči. Pigou je zato pričakoval močno korelacijo med posojanjem bank in ekonomsko aktivnostjo. Spodnji Pigoujev graf I prikazuje odstotek nezaposlenosti (obrnjeno), graf II pa prikazuje letno povečanje bančnega kredita.

Slika 1: Korelacija med (obnjeno) nezaposlenostjo (graf I) in kreditiranjem bank oz. spremembo dolga (graf II) med letoma 1800 in 1920 za Veliko Britanijo (vir: Steve Keen, po A. C. Pigou)

Pigou sicer ni slutil, da se bo z zasebnim dolgom zasičeno ameriško gospodarstvo dve leti kasneje prevesilo v depresijo, vendar je ekonomski stroki ponudil dober model oz. okvir spremljanja dinamike dolga in njenih posledic. Vendar ga je stroka ignorirala.

Kljub temu kasnejši podatki kažejo enako močno korelacijo. Keen v članku dodaja še svoja grafa za obdobji med letoma 1920 – 1940 in 1990 – 2013:

Slika 2: Sprememba v zadolževanju (rdeča črta) in (obnjeni) nezaposlenosti (modra črta) med letoma 1920 in 1940 v ZDA (vir: Steve Keen)

Slika 3: Sprememba v zadolževanju (rdeča črta) in (obnjeni) nezaposlenosti (modra črta) med letoma 1990 in 2013 v ZDA (vir: Steve Keen)

Dinamika dolga je torej močan signal, da posojilne aktivnosti bank neposredno vplivajo na gospodarstvo in na nivo zaposlenosti. To pa je (poleg kriminalnih afer in drugega) seveda dober razlog za ustrezno regulacijo in nadzorovanje bančnega sistema ter njegovo transparentnost.  Ekonomska stroka se tako, kot kaže, pod vplivom velike recesije počasi začenja zavedati, da sta bančni sistem in zasebni dolg pomembna.