Če zapisano izreče kak filozof, kot je na primer Alain Badiou, je izjava produktivna in vredna natančnega razmisleka, saj nam lahko postreže z novimi zamislimi. Če pa jo izreče eden najbogatejših in najvplivnejših evropskih politikov, Barroso, je čas za preplah. Prav zato je tudi v tem primeru potreben resen razmislek, saj so zamisli pomembnejše in boljše kakor preplah.

Torej ni res, da ima vsaka izjava pomen sama po sebi. Enaka izjava iz ust dveh ljudi ima lahko povsem različen pomen.

Barroso se namreč spozna na Kapital in daje vtis, da razume Marxa. Trdi, da je kriza, o kateri že lep čas govorimo, strukturna. Marx bi se pod njegovo trditev brez pomisleka podpisal, saj je preprosto resnična. A trditi, da Barroso bere Marxa, je še slabše, kot če bi rekli, da JJ bere Freuda.

Vplivni politik torej pravi, da ne moremo nazaj v stare dobre čase, da moramo naprej, v nove. Lepo in prav, a saj to ve vsak vrabec na strehi. Zakaj bi torej Barroso v evropskem parlamentu zatrjeval nekaj, kar vsakdo že ve?

Morda zato, ker ve, da je sodobni neoliberalizem zadal smrtni udarec maju '68. Takrat so bili časi, ko so se ljudje resnično trudili za novo normalnost. To vidimo na primer v filmu Easy Rider, vemo pa tudi, kako se film konča.

Barroso gotovo ne misli, da bi se lahko vnovič zgodil maj '68, zato tudi pravi, da radikalnost ni dobra. Morda pa se boji, da bi se zgodilo prav to. Neoliberalni kapitalizem se namreč lahko v hipu sesuje, če se delavci tako odločijo. Natanko zato njegovi zastopniki trdijo, da je edina prava normalnost kapitalistična.

Toda kapitalizma ni brez izkoriščanja delavcev, kar pomeni, da je radikalen. Izkoriščanje delavcev namreč pomeni krajo vrednosti, ki jo ti ustvarijo, kraja pa ni le nemoralna in nepoštena, temveč je tudi izraz barbarskih odnosov do ljudi. Neskončno priganjanje delavcev k delu je poleg tega neracionalno, saj se vse več vrednosti preliva v žepe lastnikov kapitala, dogaja pa se tudi to, na kar je velikokrat opozoril Marx: posledica proizvodnje prevelike količine uporabnih stvari je vse več neuporabnih ljudi. Samo v Evropi jih je na primer 26 milijonov.

Radikalnost hipijev je v primerjavi z radikalnostjo in surovostjo takega izkoriščanja romantični mačji kašelj. Kaj je potemtakem normalno v kapitalističnem svetu? Je izkoriščanje ljudi normalno? Je normalno, da zasluži ogromno ljudi, ki sploh še lahko delajo, po dva dolarja na dan? Je lahko dolgotrajna norma izčrpavanje Zemlje, brezmejno trošenje energije, brezposelnost milijonov nekoristnih ljudi?

Ko govorimo o normi, govorimo o principu. Ta lahko omogoči živemu bitju preživetje ali pa ga pogubi. Ne obstajajo samo norme, ki omogočajo preživetje, temveč obstajajo tudi norme, ki so za živa bitja pogubna. Bolj normalne so kajpak tiste, ki jim omogočajo preživetje. In danes bi morale biti norme preživetja take, da bi vsi ljudje živeli trajnostno. V resnici imajo nekateri, kot na primer Barroso, gigantske količine denarja in vse privilegije, kar jih premore civilizacija, večina nima dostopa do njih, milijarda Zemljanov pa živi na smeteh. Je to normalno, je to norma, o kateri govori Barroso?

Ali pa govori o revoluciji, ki bo porušila sodobna izkoriščevalska kapitalistična razmerja med elitami in vsemi drugimi ter vzpostavila povsem nove, egalitarne in emancipatorične odnose med ljudmi. Malo verjetno je, da govori o tem, kajti ne pozabimo: gospod Barroso živi na drugem planetu, v povsem drugačnem svetu, kot smo ga navajeni. Zaradi privilegijev dobesedno ne more videti sveta, v katerem živimo, še manj ga lahko razume in še najmanj ga je voljan spreminjati.

Gospod Barroso prav gotovo ne bo spreminjal sveta in ne bo pomagal vzpostavljati nove normalnosti. V egalitarni normalnosti mu namreč ni mesta. Znotraj sveta, v kateri bi prevladovala egalitarna in emancipatorična normalnost, ne bi mogel biti bogat in ne bi mogel stati na kraju, na katerem stoji.

Ali kot je prenikavo zapisal Marx: bogati bi za revne ljudi storili čisto vse, le z njihovih hrbtov se ne bi spravili. Nova normalnost je zanje, kar hočete, če le imajo še naprej dostop do privilegijev, na katere so navajeni.

Svet nove normalnosti je namreč bistveno drugačen od sveta, kot ga poznamo in v katerem živimo. V njem smo tako močno navajeni na izkoriščanje, trpljenje, revščino, zategovanje pasu in vse drugo iz tega registra, da se niti ne zavedamo več, da je drugačen svet zares mogoč.

Ne zavedamo se, da nismo osebnosti, saj je osebnost v kapitalističnem svetu zgolj iluzija oziroma simulacija. V kapitalizmu ima namreč osebnost kapital. Ko vam danes hočejo prodati avto, vam ga zato opisujejo z besednjakom psihologije osebnosti: avto je živ, ima moč, je čuteč, ima šesti čut, je inteligenten, drzen, hiter, a nadzorovan, ima povsem nove erotične linije, poskrbel bo za vaše udobje in odlično počutje, v njem boste preživeli tri leta, zato je tudi varen. S takim besednjakom težko opišete katerokoli osebo iz vaše bližine, verjetno pa z njim ne morete opisati niti sebe.

Marx je dobro vedel: ljudje v kapitalizmu niso svobodni in neodvisni, saj je kapital edini, ki je zares svoboden in ima individualnost.

Živimo v narobe svetu, zato potrebujemo novo normalnost. Kapital ima osebnost, ljudje se mu zgolj prilagajajo, obenem pa se pretvarjajo, da imajo osebnost tudi sami. A pogled s strani hipoma pokaže, da so osebnosti ljudi danes sumljivo podobne druga drugi, obenem pa so le kopije osebnosti, ki jih ima kapital.

Ta ima neskončno osebnosti in jih nenehno generira, medtem ko so ljudje nad njegovo kreativnostjo navdušeni, zato hočejo biti osebnosti-kapital še sami. Ni čudno, da obstajajo tudi ljudje, ki upravljajo z njimi – imenujejo jih upravljavci s človeškim kapitalom.

Edina prava nova normalnost je torej tista, ki jo prinaša sveti duh. Pravo ime normalnosti je samo tole: egalitarnost & emancipatoričnost. Vse drugo je zgolj nakladanje v službi novih simulacij in simulakrov, novega izkoriščanja in drugačnih oblik bede na tem svetu.