Živel sem izključno za svoje ljudstvo, reče Hitler takoj po poskusu atentata, ki ga preživi julija leta 1944. Januarja leta 1945 doda: Naše volje ni mogoče spremeniti. In tik pred samomorom, konec aprila istega leta, ponovi: Kar sem storil, sem storil izključno iz zvestobe in ljubezni do naroda.

Hitler ima močno voljo, poudarjajo njegovi najožji sodelavci. Je močna osebnost in zna prepričevati ljudi v svoj prav. Je pravi motivator, spodbujevalec. Svoje ljudi gleda naravnost v oči, jim sladko govori, stiska roke in jim prigovarja, naj ga ne pustijo na cedilu.

Posameznik ne šteje nič. Vsakdo umre. Kaj je torej življenje? Nič. Preživi samo narod. Tako je govoril Hitler. In večkrat dodal: molim in prosim Boga, naj nam pokaže pravo pot. In katera pot je prava? Hitler je popolnoma jasen: prava pot je tista, ki vodi ne le k sreči nemških ljudi, temveč k miru in sreči vseh narodov Evrope.

Ljudje želijo zgraditi imperij, zatrjuje Hitler na nekem govoru. On sam je torej zgolj izvrševalec njihove volje. Ali natančneje: Hitler je učitelj naroda, ljubljeni Vodja in tisti, ki opozarja na težave ter ponuja rešitve, ko je treba.

Ponuja jih v obliki novih idej. Hitler dobro ve, da so najprej potrebne nove ideje in da je pomemben način, kako jih ponuditi ljudem v presojo, da jih bodo tudi sprejeli, ne le slišali. Zlasti je pomembno, da nove ideje sprejme čim več ljudi, da se poenotijo in da nastopajo kot Eden. Brez enotnega naroda ni mogoče doseči visokih ciljev.

Včasih je treba uporabiti tudi silo. Logično, saj cilji posvečujejo sredstva.

Vse skupaj je tesno prepleteno z logiko uživanja. Mi želimo uživati, toda Oni nam to preprečujejo. Če jih odstranimo …

Poleg tega je zelo pomembno, da je človek, ki sprejema nove ideje – in da bi jih lahko sprejemal –, močan, zdrav, žilav. Torej mora skrbeti zase, za svoje zdravje, za duhovno rast, osebnostni razvoj, skrbeti mora, da ne bo šibak.

Ljudje so nad Hitlerjevimi idejami preprosto navdušeni, zato množično skrbijo še za zdrav način življenja – in uživajo v njem.

Človek namreč ne sme biti šibak, drugim ljudem ne sme pokazati svoje ranljivosti, lastnega hendikepa. Še več: pokazati ga ne sme niti samemu sebi. Prepričan mora biti, da je zares močan in zdrav, pokončen in nepopustljiv, vztrajen in trdoživ. Navzven mora delovati, kot da je iz železa, da ne bi kdo posumil, da je onkraj fasade ranljivo človeško bitje, subjekt hendikepa.

Nobena stvar zato ne sme biti prepuščena naključju, premišljen mora biti vsak najmanjši detajl. Ljudje morajo skrbno, natančno načrtovati lastne prihodnosti, izbirati najboljše dobrine in skrbeti zase, da bodo produktivni delavci in spoštovanja vredni državljani. Pri tem naj prisluhnejo strokovnjakom, saj ti dobro vedo, kaj je zanje dobro in kaj ni.

Strokovnjaki se seveda lahko tudi motijo, toda Drugi se nikoli ne moti, kar nujno pomeni, da ga morajo poslušati.

Hitler je torej Drugi, vendar ga obenem tudi zastopa, saj je nad njim. Je torej posrednik med Drugim in ljudmi, obenem pa tudi je Drugi, za katerega ljudje verjamejo, da ve.

Vednost črpa od Boga, h kateremu moli, zato ljudje upravičeno čutijo, da je tudi on Bog, da skozi njega govori sam ljubi Bog.

V istem času Hitler že naroča svojim generalom, naj se pripravijo za napade na Zahodno Evropo – na primer na Francijo.

Zadeve se torej povezujejo. Hitler ni le človek, ki domnevno ve, temveč je predvsem človek, ki je uspešen v praksi, kot pravijo. Ljudem nenehno dokazuje, da misli, kar govori, in dela, kar misli. Njegova vednost je uporabna, koristna in izjemno učinkovita. Države Zahodne Evrope okupira tako hitro, da je izraz bliskovita vojna povsem upravičen.

Uspehi se torej vrstijo, ljudje imajo v rokah empirične dokaze dodane vrednosti, učinkovitosti, pragmatičnosti, koristnost in uporabnosti. Kar Hitler reče, se tudi takoj zgodi. Večje učinkovitosti v vsakdanjem življenju si ni mogoče niti predstavljati.

Julija leta 1940 Hitler paradira skozi Berlin in je dobesedno na vrhunci slave in vsega, kar gre zraven. Nepregledne množice ljudi ga pozdravljajo kot božanstvo, in sicer tako strastno, kot ga niso še nikoli. In Hitler ne bo nikoli več tako visoko. Od tistega dne naprej gre njegova pot le še navzdol. Z njim gre navzdol tudi vse drugo.

Ne smemo misliti, da so ljudje, ki slavijo Hitlerja, hipnotizirani. Niso v transu, niso začarani, še manj so neumni ali zaplankani. A tudi če so začarani, so izbrali lastno začaranost, saj ljubijo Vodjo, kar pomeni, da so pripravljeni v taki drži vztrajati tudi neskončno dolgo. Nikakor ne smemo naivno misliti, da ljudje Vodjo odstavijo takoj, ko se začne obnašati noro ali neracionalno.

Dogaja se tole. Ko Vodja ve, da ne obvladuje položaja, tega množicam seveda ne pokaže. Te so slepe, zato verjamejo še naprej, da Vodja ve, kaj je treba narediti, da obvladuje položaj in da dela na tem, da bo svetla prihodnost res taka, kot jo opisuje.

Navadno traja dolgo časa, da ljudje spregledajo; in nekateri ne spregledajo nikoli. Ko pa spregledajo, je hudo. Maske padejo, pokaže se vsa grozljivost preteklega dogajanja, ki ga nihče ni nadzoroval in nihče ni hotel vedeti, kaj se je v resnici dogajalo.

Ko razmišljamo o ljubljenem Voditelju in slepih množicah, moramo poudariti še tole. Obstaja točka brez vrnitve. V določenem trenutku se družbeno dogajanje razvije do take stopnje, da je destrukcija preprosto neizogibna. Napoči čas, ko zmag ni več, ko ni več uspehov, ko se svetla prihodnost spreminja v nesmiselno in grozljivo iluzijo.

Prihodnost pripada nam, govori Hitler. Šele potem je postalo jasno, da prihodnost pripada povsem drugačnim ljudem. Vodja je resnično prepričan, da je napad na Sovjetsko zvezo nujen, saj naj bi jo vodili Judje in komunisti. Odstraniti je treba ene in druge. Hitler je namreč zgolj orodje Zgodovine, da bi naši, ki so tudi čisti, lahko nemoteno uživali v življenju.

Potreben je tehnokratski um, da natančno izračunajo, koliko peči potrebujejo, da skurijo vse Jude, koliko materiala potrebujejo, da zaplinijo vse celice v koncentracijskih taboriščih, kako izstradati dovolj prebivalcev komunistične Sovjetske zveze (na primer 13 milijonov), da bo narod padel na kolena. Ko prodirajo proti Moskvi, načrtno stradajo ljudi in dajejo hrano le tistim, ki sodelujejo z njimi; med njimi so kajpak tudi taki, ki ne marajo komunistov.

Šibki tako ali tako ne zaslužijo, da živijo, vedno znova poudarja Hitler. In večina ni bila rada na strani močnih. Po porazu pri Stalingradu  Joseph Goebbels nagovori zbrano množico. Hočete totalno vojno? Hočete totalno vojno, ki je tako radikalno, da si je ne morete niti predstavljati? Ja, vzklikajo v en glas. Tako je to. 

A zgodba ima še nadaljevanje. Goebbels ne da ljudstvu le morale, da voljno sprejema ideje o totalni vojni – da jim tudi razkošne, spektakularne filme.

Lekcija je grozljiva, a iz nje sledi vsaj tole spoznanje. Prihodnost pripada ljudem, ki niso čisti in popolni in vse drugo iz tega registra, ampak so zmožni graditi medsebojne odnose natanko na logiki in kulturi hendikepa, na logiki enakosti, ki je komunistična.

Hitler govori o Slovanih, Judih, komunistih in hendikepiranih ljudeh kot živalih, nižjerazrednih bitjih, ki ne zaslužijo, da preživijo. V resnici lahko preživimo le, če dojamemo, kaj pomeni reči, da je vsak človek zaznamovan s hendikepom in da je natanko v tej zaznamovanosti enak vsakemu drugemu človeku, delčku človeštva, ki predstavlja močno naravno silo, kar pomeni, da kapitalizma ne gre reševati, kot ga je reševal Hitler (posledice so povsem očitne), temveč moramo ustvariti nov partikularen način življenja, če sploh hočemo preživeti.