The noblest work in education is to make a reasoning man, and we expect to train a young child by making him reason! This is beginning of the end; this is making an instrument of a result. If children understood how to reason they would not need to be educated.” –Rousseau, Emile

Uvedena sem bila v Sistem, kot otrok socializma.

Spomnim se otrostva v Sistemu, v ranih 80 tih letih prejsnjega stoletja v eni od sedaj neobstojecih drzav. Vsakdanji napori biti nadotrok, na vseh področjih imeti same petice samo, da bi se vklopila v Sistem. Otroci, ki tega niso zmogli, so bili izločeni kot kolateralna skoda, ne glede na inteligenco in sposobnost. Dali so jih na smetisce. Prostega casa je bilo malo in še ta je bil zapolnjen z dodatnim delom, za slavo, kot prireditve na katerih so ponosni starsi lahko govorili, to je moj otrok, v zablodi, da je otrok njuna lastnina in da le-ta ne pripada Sistemu. Kakorkoli, vsi smo bili priklopljeni na Sistem ze od rojstva in zgodba se nadaljuje naprej. Razpadla je SFR Jugoslavija, zaceli so se “novi” casi, vendar Sistem se ni bistveno spremenil. Zaključil si fakulteto, porabil štiri do šest let, odvisno od izbora in kot pridni del Sistema, če si imel srečo, dobil eno leto neplacanega ali slabo placanega staziranja, da je postalo jasno kje je tvoje mesto in kdo si. Nato si dobil službo in pranje mozganov se je nadaljevalo se bolj intenzivno. Nič vec le diskretno mentalno spreminjanje, ampak tudi fizicno maltretiranje, urjenje samokontrole in trpincenja telesa. Govorim iz perspektive zdravnice, vendar taksno stanje ni bilo in se vedno ni privilegij le zdravniskega poklica. Neprespane noci, dezurstva, ki trajajo 32h in vec. Tisti, ki zdrzi cim dlje brez vode, hrane in uriniranja, je zmagal. Ne smes pokazati slabosti, vsi pricakujejo, da bos nadclovek. Sistem pricakuje, da bos zavzel pozicijo hrcka v kletki in bos obracal kolo; tekel boš pridno in tiho. In teces, teces do upokojitve, ki pride kot pogojna nagrada, tistemu ki zdrzi do konca tekme, ce sploh.

Iluzija je ta, da hrcek misli da sam poganja kolo, vendar kolo poganja obilo psihicno prizadetih apartcikov Sistema. Seveda, tja pridejo skrajno pridni hrcki z vgrajeno kodo manipulatorstva do drugih. Vsi hrcki imajo vgrajeno kodo manipulatorstva, to je pogoj sploh biti v Sistemu, in je bolj usmerjena k samodestrukciji. Najprej se zacne z manipulacijo samega sebe, biti perfekten, biti nadclovek; cutenje samega sebe je smrtni greh. Pocasi se hrcek sprijazni in zacne lagati samemu sebi in ostalim, da je brezhiben. Postane oportunisticen. Ponosno koraka naprej s koraki poltrona, preprican da je kralj. Vsi vidijo, da je nag, ampak... Vsi so nagi in vsi so tiho.

Hrcek se sprijazni ali se samo tako zdi.Veliko hrckov pogine ob teku zaradi posledice inhibicij, ateroskleroza, srcne, mozganske kapi,rak..veliko jih razvije avtoimune ali psihiatricne bolezni. Zmagovalci, ki pridejo do upokojitve, lahko uzivajo do konca zivljenja, obrabljeni, stari in brez moci. Sistem se zanje več ne zanima, ker ga le-ti ne ogrozajo.

Pozabili smo, kdo smo, ubogi hrcki. Ampak spremembe so nujne. Sistem poka na vseh koncih. Pripravljeni ali ne, spreminjanje zavedanja se je ze zacelo in metoda korencek na palici, pac ne ucinkuje vec. Konec prihaja tisocletnemu obljubljanju nagrade v raju, placevanju morebitnih dolgov ter samokaznovanju v sedanjosti. Sodobni clovek bi rad le zivel; tukaj in zdaj.

Osnovna napaka je v izobrazevanju in izgradnji sistema cloveskih vrednot. Danasnjemu cloveku manjka ozavescenosti, da bi prevzel odgovornost predvsem do sebe, nato še do ostalih.

Teoreticno, so se nase danasnje tezave, tezave sodobnega cloveka zacele po renesansi, ko so ljudje imeli zadosti cerkvene dogme in se odlocili, da bodo spremenili izobrazevalni sistem. Rekli so: Naj bo izobrazevanje dostopno vsem otrokom. Anticni Grki so imeli prav, uciti se je treba na zabavni, prijaznejsi nacin, ker je to najboljsi pristop, razviti otrokom intelekt in duhovne ter fizicne zmogljivosti. V casu reformacije v 16. stoletju, je izobrazevanje postalo dostopno vsem otrokom, ne glede na spol in financno moc starsev, ampak v osnovi je slo za prilagajanje in navajanje otroka na potencialno ekonomsko vlogo v lokalnem hierarhičnem Sistemu. In podobna pravila izobrazevanja z enakim ciljem kako prilagoditi otroka veljajo še danes.

Sprememba izobraževalnega sistema je neizogibna in nujna. Cas in ozavescanje ljudi sta spremenljiva in dinamicna kategorija. Nismo vec niti v casu anticnih Grkov niti v casu industrializacije, ampak v casu globalizacije. Igranje enodimenzionalnosti v teh dinamicnih casih je tragi-komicno in seveda destruktivno, ne glede na to, kako varljivo se nam zdi udobje, ker je nam znano. Razpeti smo med vsakdanjimi drazljaji, ki jih prejemamo preko interneta in medijev po eni strani in dolgocasnosti izobrazevalnega sistema po drugi.

Sama se ze 30 let nenehno izobrazujem. Srednji soli je sledilo sestletno redno fakultetno izobrazevanje, nato specializacija, magistrij ob tem in sedaj doktorat. Ugotovila sem, da je potrebno veliko stvari narediti samo, da so narejene. Norma in CV sta bolj pomembna kot clovek sam. Sprasujem se, ali je resnicno treba porabiti toliko casa za taksno izobrazbo? Koliko neuporabnih podatkov sem se morala dobesedno napiflati in koliko suhoparnih predavanj sem morala poslusati, popolnoma nezanimivih ali se mi je morda tako zdelo, ker so nam zatezeni predavatelji to posredovali na popolnoma nezanimiv nacin. Ampak to ni pomanjkljivost Sistema le v drzavah razpadlega socializma. V Franciji, kjer delam doktorsko nalogo, so me gledali preseneceno, nekako s posmehovanjem, ko sem rekla, da bi nalogo koncala v enem letu. Ker v razviti Franciji, v tej sanjski "komunisticni" drzavi, kjer obstaja sindikat stavbe, kjer ne mores dobiti hamburgerja v Mc Donaldsu pred 11 uro, ker je takrat cas le za Petit Déjeuner, kjer v restavraciji po 14. uri, ne moreš dobiti kosila, ker je cas za to že potekel, kjer porabis dneve, da bi spremenil ponudnika mobilnih uslug, ker se pravila spreminjajo v odvisnosti od osebe s katero se pogovarjas in kjer najemanje stanovanja kot tujec, pomeni biti vrzen v Kafkin Proces, za izdelavo doktorske naloge porabijo najmanj tri leta. Na vprasanje zakaj, sem dobila odgovor, tako pac je. Evropska organizacija, ki mi je dodelila denar za raziskavo in kateri vsak mesec posljem poskenirane racune ima tezavo sprejeti, da clovek, ki mu je ta denar dodeljen gre tudi v kino v restavracijo. Svetovali so mi, da je najbolj pomembno kako so stvari zapakirane. Namrec, v Evropi je bolj pomemno pakiranje, kot vsebina sama.

Že Rousseau je v 18. stoletju opazil kontradiktornost izobraževalnega sistema. Ce njegove opazke veljajo se danes, je skrajnji cas, da se vprašamo kaj cakamo in zakaj? Ni treba posekati svojih korenin in ubiti starsev, uporabimo lahko izkusnje iz preteklih casov, a zavedati se moramo, da se je odrascanje ze zacelo in prej ali slej bomo morali zapustiti avtoritativno zavetisce sedanjega Sistema. Vse dokler vzgajamo otroke, brez da bi jih sprejemali taksne kot so, in z enakim pristopom, kot so nas vzgajali, brez spostovanja do sebe in drugega, brez zavedanja, da smo razlicni, da bi se izpopolnjevali, bo Sistem taksen kot je..smrdec, razpadajoc, gangrenast in popolno zrcalo nas samih.