Ko sem se lotil pisanja o diktaturi večine, sem imel v mislih osebni pogled. Kot ponavadi sem pustil mislim prosto teči in vsebini, da se razvija po svoje. Nastal je politični pogled, ki ga nisem imel v mislih. Kar nastal je. Politika se je vmešala v moje pisanje …

Obsedenost s politiko je značilna slovenska lastnost, ki je v takšni meri prisotna le še v kakšni Severni Koreji in drugih državah, kjer neobsedenost kaj hitro plačaš z glavo. S politiko nas neprestano bombardirajo javna občila, ki skoraj nobenega dogodka niso sposobna ovekovečiti brez pripisovanja zaslug politikom ali valjenja krivde nanje, pa naj gre za umetniško predstavitev, katere izvedba je bila zaradi zmanjšanja proračunskih prilivov vprašljiva, za odmevno zmago športnikov, ki bi si res zaslužili spodobne prostore za vadbo, prometno nesrečo, ki ji je botrovala slaba signalizacija, ali pasjo veselico, o kateri morajo svoje povedati tudi borci za zaščito in proti mučenju živali … Kadar se uspemo javnim občilom izmuzniti v zasebnost gostilniških vrtov in sprehajališč, svoje pogovore na politiko navezujemo kar sami. Visoke cene – politika … Nizke plače – politika … Zdravstvo v razsulu – politika … Šolstvo nazaduje – politika … Center mesta izumira – politika … V parku razgraja mularija – politika … Rumenčki odpirajo restavracije – politika … Letos je preveč os – politika …

Politika je že dolgo grešni kozel za vse, kar je v tej državi narobe. Ni kriva le za neumnost, nesposobnost, površnost, brezbrižnost, nadutost, izkoriščanje položaja in zločinskost politikov in gospodarstvenikov, temveč tudi za neumnost, nesposobnost, površnost, brezbrižnost, nadutost, izkoriščanje položaja in zločinskost bolj ali manj vseh okoli nas (razen nas samih, seveda) …

Po drugi strani prisotnost politikov na otvoritvah in podelitvah nagrad ter klečeplazenje organizatorjev okoli njih dajeta vtis, da so za vse, kar se v tej državi zgodi dobrega, zaslužni politiki. Ko sledimo občilom in poslušamo ljudi, dobimo občutek, da so bogati in uspešni v tej deželi samo ljudje, ki goljufajo in/ali so zlizani s pomembnejšimi politiki, vsi ostali pa so ali brez dela ali pa garajo cele dneve v nemogočih razmerah za komaj kakšen denar in brez možnosti napredovanja.

Posledica je, da se skoraj nihče ne čuti odgovornega za obče dobro. Politiki so v očeh nepolitikov zgolj večje ali manjše zlo od drugih politikov, torej skrbijo za obče zlo oz. za svojo rit. Ker so 'zaradi njih' razmere v državi obupne, tudi nepolitikom ne preostane drugega, kot da skrbijo za svojo rit, kar pa je možno le na račun drugih, torej s povzročanjem občega zla …

Ne eni ne drugi ne zaupajo redkim posameznikom, ki so se dokazali s pomočjo ranljivim skupinam. V njihovih življenjepisih iščejo ali vanje vrisujejo temne lise. Sami pomagajo le skrajno obupnim revežem in žrtvam velikih naravnih nesreč, tem res izdatno, vsi ostali pa naj se znajdejo sami …

Če smo pošteni do sebe, imamo, kamorkoli se ozremo, dokaze, da vsi potrebujemo pomoč. Naše hiše niso do konca zgrajene in napeljave v stanovanjih bodo vsak čas odpovedale, ker nimamo časa in denarja. Naši prijatelji, sorodniki in partnerji so odtujeni, ker jim namenjamo zgolj misli, ne pa tudi čustev (razen ko se razkurimo). Naši otroci niso vzgojeni, ker jih ne znamo in nimamo potrpljenja vzgajati. Naše delo v službi je površno opravljeno, ker smo brez spodbud. Čas, denar, čustva, znanje, potrpljenje in spodbudo imamo le za skrb za čim popolnejši zunanji videz …

Ne pesti nas slaba politika. Pestijo nas slabe značajske lastnosti (tudi mi smo nevzgojeni) in posledično slabi medsebojni odnosi (tudi mi smo neumni, nesposobni, površni, brezbrižni, naduti, izkoriščevalski in zločinski) …

Novodobni guruji govorijo veliko neumnosti, a najpomembnejše, kar imajo povedati, ostaja spregledano – da je treba delati na sebi. Sledilci mislijo, da je dovolj, če dihajo skozi nos, si praznijo misli, se zvijajo in plešejo. To res ne škodi (razen denarnici), je pa jalovo, če ni zgolj prijetna podlaga za spreminjanje odnosov z drugimi, in napačno, če vključuje prepričanje, da bo zaradi te telovadbe svet boljši, ker bodo drugi spremenili svoje vedenje do nas.

V moje pisanje se ni vmešala politika, ampak moja lastna oprana pamet. Resda so jo oprali zunanji viri, ampak oprati se je pustila sama. In kaj sem naredil? Globoko sem vdihnil, dal možgane na pašo, se udobno zleknil, si zavrtel dobro glasbo, IN POTEM (kot tudi dostikrat predtem) sem delal na sebi – s svojih pogledov na svet sem plel ideološki balast. Učinek tega početja pa mi ni narisan na čelu in zaradi njega nič bolje ne spim, temveč prihaja do izraza v odnosu z drugimi. Vedno bolj mi je namreč vseeno, če kdo razmišlja in ravna po mojem mnenju popolnoma napačno, in ga ne skušam več za vsako ceno prepričati v svoj prav. Če nič drugega, s tem ohranjam svoj in njegov duševni mir (najbrž bova malo dlje živela), najino druženje pa je bolj prijetno in po vsej verjetnosti enako plodno … To ne bo rešilo ne Slovenije ne sveta, toda kdo pravi, da ju je treba rešiti? …