Je JJ pral umazani denar? Po obsodbi na dve leti zapora zaradi afere Patria sedaj še to? Kaj se dogaja? Kako je lahko ljubljeni voditelj, tako čist, preprost in pošten človek, vedno znova navskriž z zakonom? Ne bi moralo biti povsem drugače? A pojdimo po vrsti.

Hitler je torej karizmatičen voditelj. Ima strašen vpliv na ljudi. Ti ga najprej ljubijo, saj verjamejo, da je preprost, čist in pošten, na koncu pa se ga v glavnem le še bojijo, saj je predvsem strašen.

Toda brez velike depresije bi ostal strašen in povsem neznan fanatik, ki ga večina ljudi ne bi niti poznala, kaj šele ljubila. Tako pa je prišlo v času, ko so ekonomisti napovedovali neskončno rast, do gospodarskega zloma, in zadeve so se čez noč postavile na glavo; kapitalizem se očitno ravna po drugačnih zakonitostih, kot mislijo ekonomisti.

V Nemčiji postanejo komunisti zelo močni, kar pa ni nikakršno presenečenje; ljudje hočejo boljše življenje. Država je kaotična, dolgov ne zmore odplačevati, inflacija divja, ljudje so množično brez dela. A tudi nacisti ne stojijo križem rok. Vname se srdit spopad za oblast.

Ljudje vse bolj brezpogojno verjamejo Hitlerju, ki rokohitrsko vleče poteze. Verjamejo, da ve, kako ustvariti boljši svet – zanje, ne pa za komuniste in Jude. Hitler dejansko dobi vlogo Velikega Drugega, ki bo poskrbel za vse naše. Nekaj let pozneje, leta 1933, je že kancler. Vrnitev ni več mogoča, ljubljeni voditelj vse skupaj pelje naravnost v brezno, v pekel, ki pa ni pekel le za naše, temveč je predvsem za vse druge.

Kaj se torej zgodi? V ključnem trenutku ljudje začnejo verjeti. Ne vsi, seveda, zato pa jih je ravno dovolj.

V teh ključnih trenutkih, nagovarja ljudi Hitler, se moramo vsi združiti in poiskati rešitev iz nemogočega položaja. In ta rešitev nikakor ne sme biti komunistična. Biti mora nacionalsocialistična. In je bila.

Ne zanašajte se na zunanjo pomoč, govori kancler. Zanašajte se na notranje moči, na srce, na trdo delo, ki ga zmorete, kot so ga zmogli vaši dedje in babice, zanašajte se nase, na svoje roke, na svojo pamet, ne dovolite, da vam drugi narekujejo prihodnost in način življenja. Prihodnost nemškega naroda leži v njem samem, zaključi Vodja. Za vsak primer, za vse, ki se ne bi hoteli držati njegovih besed, je tam – Dachau. Če nisi pravi Nemec, si namreč do vratu v godlji. In če si Jud, lahko delajo s teboj, kar hočejo.

Vsak nemški vojak mora pri bogu priseči zvestobo Adolfu Hitlerju. To je sveta prisega, zmagoslavje volje je preprosto popolno. In Vodja nikoli ne pozabi opozoriti na komunistično oziroma marksistično nevarnost, ki preti ljudstvu.

Povsem drugačno zgodbo lahko povemo, če spremljamo gibanje prvotnih kristjanov. Ti so po Jezusovi smrti v nezavidljivem položaju. Potem se JK, ki je Jud, vrne, vstane in se štirideset dni prikazuje učencem in drugim ljudem. Dogaja se nekaj zares nenavadnega.

Tomaž pa se ne pusti zlahka prepričati. Toda to ne pomeni, da je dvomljivec, kot ga navadno opisujejo. Daleč od tega. Tomaž je dvojček, izjemen človek in zelo razumno bitje.

V njegovem evangeliju beremo, da moramo Jezusove besede o božjem kraljestvu razumeti na zelo preprost način: božje kraljestvo je namreč že tu, je vsepovsod, in ni zgolj obljuba boljšega sveta tam in nekoč v prihodnosti. V vsakem človeku je namreč božja iskra, iskra božanskega. Spoznajte zato samega sebe, pravi Tomaž in se tako navezuje na tradicijo Starih. Če boste spoznali sebe, boste nujno odkrili tudi božjo iskro, ki je v vas. Ste namreč sinovi očeta.

Ne verjamem, pravi Tomaž, Jezus je mrtev, kar pomeni, da ne more hoditi po svetu. To je zelo logična ugotovitev; mrtvi ljudje pač ne hodijo po svetu. Hodijo samo, če so nemrtvi, kot vidimo v izvrstnem filmu, ki ga priporočam v ogled – Svetovna vojna Z (World War Z, Marc Forster, 2013)

Hočem torej več dokazov, da bom lahko verjel, da mrtvi hodijo po svetu.

Tomaž je vsekakor drugačen. Drugače kot ostali apostoli sprejme informacijo, da je Jezus vstal od mrtvih. Obnaša se kot razumno bitje, zmožno za kritičen razmislek. Preprosto ne verjame, da je nekaj res samo zato, ker je nekdo tako rekel.

Hočem se torej dotakniti Jezusovega telesa, potisniti prst v njegovo rano, da se prepričam. Toda vse skupaj vendarle ni tako zelo preprosto.

Potem naredijo eksperiment. Jezus prime Tomaževo roko in potisne prst v rano na prsih. Ko se to zgodi, reče: sedaj verjemi. A v kaj naj Tomaž verjame?

Je Tomaž znanstvenik, ki potrebuje dokaze za svoja prepričanja, dokaze, da bi se prepričal? Na prvi pogled je videti tako. V kaj se torej prepriča?

Prepriča se, da stoji pred njim Jezus, prepriča se, da ima na prsih rano, prepriča se, kakšen je občutek, ko potisneš prst v rano. Jezus pa dodaja: blagoslovljeni so tisti, ki verjamejo, ne da bi videli. Verjamejo v kaj?

Vprašanje ostaja v obeh primerih enako. In je zelo pomembno, kajti nekaj stoletij kasneje se rimski general Konstantin zbudi sredi noči iz spanja oziroma sanj, v katerih dobi navodilo, naj gre v boj s sovražnikov v znamenju križa, češ da bo tako zagotovo zmagal. Pred bitko zagleda na nebu znamenje križa v obliki meča. Torej se prepriča, kar pomeni, da verjame. Zmaga v boju in postane imperator.

Krščanstvo postane po njegovi zaslugi uradna religija imperija, imperialno se organizira – in to je začetek konca. Različnosti ni več, religija postane enotna, njeni temelji so dogme. Organizirana je vojaško, hierarhično.

Po novem morajo verniki verjeti, kar je zaukazano. Kdor ne verjame v uradne zgodbe, je izločen, oziroma sploh ne more vstopiti v občestvo vernih.

V obeh zgodbah je torej ključno verjetje. Nemci verjamejo, da je Hitler karizmatičen, verjamejo, da uporablja nasilje samo zato, da vnaša red, Tomaž se prepriča, da je pred njim Jezus s kožo in kostmi. A bistveno je čisto nekaj drugega.

Če človek hoče verjeti in zares verjame, bi moral predvsem verjeti v iskro božanskega, ki je v njem samem. Torej je verjetje nujno povezano s spoznavanjem samega sebe. Ne gre za verjetje v drugega, pa tudi ne za verjetje v samega sebe, temveč za verjetje v iskro božanskega, ki je v vsakem človeku. Razlika je pomembna.

In komunizem je možen.