»Nu, kam jo bova pa midva urezala?«
Pred par leti so mi za nekaj časa izginile vse muze za pisanje. In ko takole vekam naokoli, kaj storiti – mi pravi znanec iz Moskve: »Pojdi delat nekaj, kar še nikoli nisi«. In ker me pozna, mi je svetoval delo z ljudmi.
In tako je nastala pričujoča zgodbica, ki pa ji že vidim nadaljevanje.
Pa pričnimo:
Že nekaj časa opravljam dela in naloge nič kaj plemenitejšega poslanstva kot ga ima običajen tovorni konj. Sem namreč taksist po ljubljanskih ulicah. Levo, desno, gor, dol, poprek in počez, dnevno okoli dvajset voženj, dvajset novih srečanj, zanimivih in malo manj zanimivih, resnih, smešnih, butastih, očarljivih, mičnih, nevarnih... In če ne štejem starih Egipčanov in Aztekov, sem imel v avtu že vse živo ali komaj še živo, pa dišeče in smrdeče, ušivo, kruljavo, bleščeče, prelestno, iskrivo, preudarno, modro, skozlano, pokozlano, sfalirano, pa kurbe in manijake, sprevržence, invalide – hardverske in softverske – slednjih bistveno več..., kakorkoli že, od krasnih ljudi do hohštaplerske avše, ki se izvoli popeljati od Astre do Bavarskega dvora, za nagrado, da jo sploh smem peljati, pa želi plačati še z bankovcem za petsto evrov. Zgodilo se je, da je na poti v prorodnišnico voda že pričela odtekati in sem skoraj postal babica, vsaj dvajsetkrat so mi jo ucvrli iz avta brez plačila, vsaj tolikokrat niso imeli pri sebi denarja in so mi za sveto obljubili, da me pokličejo. Pa? – ja, dragi moji, 100% izplen – nihče ni poklical. Kot štafetno palico sem predal naprej kakšnih 30 pozabljenih dežnikov, zapestna ura na moji roki predstavlja čisto naturalno izmenjavo, za voznino so mi bile ponujene celo inštrukcije iz matematike, najbrž tudi triper.
In ko vse to sešteješ, odšteješ, pomnožiš in podeliš, pridodaš k temu še vsako čustveno razpoloženje, pa tudi vsako agregatno stanje strank, se ti po določenem času vsipa v naročje celotna družba – moralno, duhovno, politično, ekonomsko, statistično, patološko.
Da sem sploh prevzel karakterno vlogo tovornega konja, se moram zahvaliti zanimivi tegobi. Odkar sem se namreč pred tremi leti preselil v Ljubljano, nisem napisal ene same zadovoljive vrstice v nastajajočem gledališkem delu. In ker nisem želel počakati, da mi med prsti zraste plavalna kožica, da se torej moje pero prilagodi lokalnim razmeram, sem se namenil poiskati muze kar na cesti. Pocestnik jaz, pocestnice one – ni vrag, da ne pride do bližnjega srečanja.
Na eni strani vidim tiste, ki so zlezli više in ki v maniri politikov nabreklo in puhlo blebetajo tistim niže, da se bo vse skupaj kako pokrpalo, da se bo dalo vse urediti, pri čemer se drek veselo cedi od te velikodušnosti, na drugi strani pa je rajda tistih, ki so prepričani, da jim je šlo LE (1) zaradi političnih branjevcev vse v maloro, tisti, ki bivajo le še za hrano in položnice, pri čemer nihče ne ve zatrdno, kako naj to počne in katerih vsak stavek preveva samo eno: daj, bog, samo še eno priložnost mi daj!
In bog je po teh vprašanjih, kakor je znano, vselej pri roki – igralnice in stavnice so namreč za vsakim vogalom, loterija je vsak teden.
»Letim v Moskvo,« se mi neki dan pohvali mlad, vase zaverovan poslovnež, ki se mu je že na daleč videlo, da bo, kot bi mignil, napravil sijajen posel z Rusi, kar med vožnjo do letališča toliko da ni zagotovil. In tudi sam sem prepričan, da se Rusi njegovim zagotovilom ne bodo mogli upreti. Malček me skrbi le to, da je fantu cirilica španska vas in tudi na nekaj mojih vprašanj o Rusiji mi je vsakič ponudil približno tako zanimiv odgovor, kot bi ga dala naša misica na vprašanje, kje neki se nahaja sueški prekop. In kako se je, čujem, končala ta odprava brez znanja ruščine in še nekaterih nujnih predpostavk? Približno tako kot cvetje češenj na Silvestrovo.
Kakšen dan kasneje prisluhnem še enim zanimivim mislim in to s strani profesorja Ekonomske fakultete, ki se je najbrž moral zelo ponižati, da je sploh spregovoril z brezveznim taksistom. Govoril je..., ah, kaj vse ni govoril, no, naposled me akademsko strokovno poduči, da so Brižinski spomeniki neizpodbiten dokaz, da smo Slovenci najbolj zaslužni za opismenjevanje Balkana. Fajn, si mislim, profesorja bi kazalo pod nujno predlagati za predsednika odbora za ukinitev imen vseh ulic, trgov in kulturnih ustanov po Cirilu in Metodu in to vse od Sofije do naših severnih in zahodnih meja. Profesor bi se lahko mednarodno uveljavil. Hec, kajne? – v sebi pa se sprašujem, kako lahko takšna akademska šema sploh poučuje, pravzaprav – kaj lahko reče in kaj sploh lahko reče.
Vse torej v duhu in maniri novodobnih mojstrov, ki so nekoč nekje že slišali za Karla Maya in Karla Marxa, pa se pri branju slednjega strašno čudijo, zakaj nikjer ne naletijo na indijance.
Sicer ne vem najbolje, zakaj neki sem pričel s pričujočima pripetljajema. Ali pač. Najbrž zato, ker sta oba tako trpko zabavna, jaz pa se tako rad zabavam. Imam srečo – če se lahko temu reče sreča – da kar dobro poznam nekaj ljudi, ki so želeli zlesti više in še više – in so do tam tudi prilezli – pri čemer so z vsem svojim žitjem in bitjem neovrgljivo dokazali, da brez posedovanja določenega števila fizioloških hib in pravšnje stopnje psihološke bede sploh ne vznikne želja biti prvi na vasi.
»In zakaj nimate garmina?« me malone natuli marsikateri potnik, dasi brez posebnih težav najdem hišno številko tudi tam, kjer hišne številke ni ali je ni videti nikjer, kakor da bi visoka moda zapovedovala ne imeti tablico na vidnem mestu. Potuha, si mislim. Čista potuha. S to napravo bodo ti potrošniški zasvojenci izgubili še tisto osnovno orientacijo, ki jim jo je dala narava; marsikdo brez te napravice še do lastnega stranišča ne bo več našel, da o še kakšni drugi luknji sploh ne steče beseda. Prav res, ta potrošniški svet je že čisto zmešan. Nedavno sem v Egiptu zvaril nekakšen približek bograču iz ovčetine in govedine, ga ponudil tudi angleški sosedi, tetico pa kasneje čisto resno zanima, kje lahko nabavi vrečko s to omako. Mor´š mislit!
Bodi kakorkoli že, jaz garmina in podobne tovrstne krame ne potrebujem, navsezadnje sem jeseni na vznožju Rašice našel 16 jurčkov, ki so rasli malone en čez drugega in to le dobrih pet metrov od glavne pohodne poti. Upravičeno pa lahko domnevam, da marsikateri, ki teh jurčkov ni opazil, pozna vsako nadrobnost iz življenja kakšne pop zvezde ali pa pozna vse lastnosti najdražjega porscheja, ki pa ga žal nima in ga skoraj zanesljivo nikoli ne bo imel.
Poleg lastne zabave in novih spoznanj se mi zdi v moji taksistični praksi omembe vreden dosežek tudi to, da sem prepričal dve babici, da prodata avto. Povod za to sta mi pravzaprav dali kar sami. Obe sta se mi med vožnjo do bolnice toliko da ne opravičevali, da bi se sicer že odpeljali s svojima voziloma, ampak saj veste... gneča, človek nima kje parkirati in podobno. In ker vselej rečem piskru pisker, ne oziraje se na to, čigav pisker je, sem eno in drugo prav prijazno pobaral, ali se nemara ne zdita že nadloga sebi in drugim na cesti, česar sicer nista sprejeli z največjim navdušenjem, se je pa zato jeziček na tehtnici prevesil na pravo stran, ko sem jima z računom dokazal, da imata na leto skoraj dvesto voženj samo v primerjavi s stroški registracije svojih vozil. In ni je babice, ki bi šla v mesto dvestokrat na leto. Že naslednji teden sta se ločili od svojih krip. Razumni punci.
Malo manj razumni pa vsake toliko dopolnijo zbirko svojega voznega parka, po večini kajpak na obroke, pravzaprav na dve vrsti obrokov. Prvi je v obliki mesečnih obrokov posojila, drugi pa v obliki ubornejših obrokov na mizi.
In potem veselo – dan za dnem, teden za tednom, leto za letom – sleherno jutro rinejo in se drenjajo v središče mesta, preklinjajoč obupno semaforizacijo – le tu in tam vidiš v vozilu več kot eno glavo – čakajo tudi po dvajset minut na drag parkirni prostor ali pa tvegajo lisice. Pa je pri roki dovolj avtobusov in taksijev, da o skoraj povsem pozabljenem vlaku sploh ne steče beseda.
Toda kakor je videti, pri nas je ljudi skoraj skoraj sram iti v službo z javnim prevozom. Pri sebi in do svojih bližnjih iščejo vsemogoče izgovore za jutranji vžig avta, z izgovori pa je kot z luknjo v riti – vsak jo ima.
In ko takole opazujem jutranji direndaj, to nesmiselno metanje denarja skozi okno, potrato časa, čisto mizerijo po vprašanju ekološke osveščenosti... In če vprašate mene (pa me ne, še doma me ne), bi rekel takole: po tem vprašanju, posledično pa še po marsičem, je Ljubljana enota za provincionalizem.
Ups! – ali ni ravno po teh vprašanjih razpravljal že Cankar v Beli krizantemi?
Nemara je marsikateri bralec teh vrstic že obiskal Amsterdam. Če je šlo le za instant turizem, smem domnevati, kaj neki je videl tam. Kanale, race v njih tudi, vse naokoli finofajn popleskana pročelja, kup draguljarn... Viš, jaz sem obiskal to mesto nekajkrat in mimo poprej omenjenega se mi je zdelo še kako imenitno, koliko ljudi se vozi v službo s kolesi. In zanesljivo imajo tam znatno višji standard kot pri nas, zanesljivo je tudi tam problem z dragimi parkirišči, zanesljivo nimajo povsod urejenih kolesarskih stez... Posledična ugotovitev se ponuja kar sama od sebe: ljudje tam pač zanesljivo bolj cenijo čas in denar kot pri nas. In nekje sem ujel, da morajo zaposleni v mestni upravi priti na delo bodisi z biciklom bodisi z javnim prevozom, v nasprotnem pač dobijo ukor. In kaj lepšega si lahko želi župan kot izvedeti o stanju na terenu iz prve roke.
Me prav zanima, kaj neki bi rekel odgovorni za semaforizacijo, če bi ga Jankovič poklical v pisarno in resno pobaral po zdravju. Skoraj v živem barvnem prividu si predstavljam, kako bi možakar vijeglavil, vmes bi se zrak v pisarni napolnil še s kopico bogpomagajčkov in ježešmaričk, da bi postal prostor najbrž prestesen za oba somiznika. Naposled bi možakar najbrž potegnil iz rokava argument, ki ga potegne večina mojih strank, če pogovor nanese na ljubljanski zeleni val. In ta argument je ponoči še najbolj viden. Od Astre do Domine je namreč vse zeleno. Ampak fantje, dajmo se nekaj zmenit – to ni zeleni val, prej zeleni cunami, val je namreč vse kaj drugega. Če kaj, govorim to do kraja odgovorno. Kot mlad informatik sem tam sredi sedemdesetih sodeloval v pilotskem projektu prve računalniške semaforizacije in še danes se živo spomnim, kateri postulati so nepremakljivi. In če župana zanima kaj takega, ima spodaj naslov moje elektronske pošte. V pomoč potrebujem samo dva računalniška malinovca in v par mesecih napravimo zeleni val na petih glavnih mestnih žilah.
Najbrž je znamenje posebne milosti in dobrohotnosti, kadar ti kak mladenič v trenirki ali mladenka z visokimi petami omogočita, da prideš ponju malone v kopalnico. In to se navadno dogaja v blokovskem naselju, kjer se lahko do naslova prebiješ le par centimetrov levo in desno od parkirane pločevine. Šema v športni opravi najbrž nima dovolj sape, da bi tvegal napor za sprehod do ulice in prihranil kak evro za prebijanje s parkirišča.
Ampak enemu teh sem dal vetra. Fužine, enajsta dopoldan: spet mladenič v trenirki, ki zdolgočaseno zleze v avto. Tri, štiri sekunde molka, zato kar sam določim: »V BTC?«
»Ja..., kako ste vedeli?«
»Že kako.«
Še nekaj sekund molka, zato pač sledi provokacija: »Dragi moj, saj vi s Fužin za kaj drugega kot BTC sploh ne veste.«
»Ja, kva pa naj, stari?«
»Kaj pa vem,« odgovorim, nato pa kar v jetra: »Mirno lahko rečeš: gospod, peljite me pod Rožnik.«
»Za kva pa, stari?«
»Kaj pa vem, nemara zmoreš celo peš do vrha. Ah, kaj nemara?! – prepričan sem, da ti to zmoreš.«
In sva šla. Zdaj me fant vsake toliko pokliče s kakšnega vrha, v kratkem kani celo na Triglav. Bojda namerava končati šolo, prebral pa naj bi vse moje knjige.
Ooooo! – to pa srčno rad slišim.
Svoje dni sem v londonskem Kensingtonu kar nekaj časa opazoval promet in pri tem s simpatijo ugotovil, kako ljubeznivo prizanesljivi so Londončani do prekrškov taksistov. Še policaj bo debelo zamižal ob pogledu na značilno vozilo, ki zapelje čez dve polni črti – vsi se namreč še kako dobro zavedajo, da je taksi vitalni del njihovega javnega prevoza, zavedajo se, da bi se lahko prav v tem vozilu nahajali sami na nujni poti ali pa se v njem nahaja tašča, ki jo je treba čimprej dostaviti čimdalje od njihovega doma, da si gospa slučajno ne premisli. In bog ne daj, da tak prekršek napravi naš taksist. Nekaj bližnjih voznikov te še isti hip ubije s pogledom, privoščila ostalih tudi niso ne vem kako daleč od tega, za naše policaje pa se tako ali tako ve, da kaj dobrega od njih ne kaže pričakovati.
Sem bil omenil policaje? – ti so šele taksistična pokora. Vsak mesec mi trgajo od plače za njihove konstrukte, na katere pišem zahteve za pravno varstvo, navajam imena prič, ki podkrepljujejo moje videnje – jasno, jalovo početje. Belo-modri avtomobili so postali okenca na kolesih, izza katerih sedijo suhoparno službeni obrazi, ki le zaračunavajo takso in to na akord, pri čemer celo uboga resnica ne ve več, čigava je in čemu sploh je. Saj ubožica pri takšni zmešnjavi še sama ne more verjeti, kaj vse mora verjeti o sebi. Prav res, tako zlahka nabran dac, da to skoraj ni več etično. Res ne vem, kam to vodi. Bojim se, da bodo usahnili celo viri policajskih vicev, kar se mi tudi ne zdi nezanemarljivo. Ups! – raje kar takoj končam ta odstavek, da me kakšna uniforma ne pride ponoči strašit.
A kaj!? – zaenkrat te isti organ toži in sodi – torej še en prispevek k naši že skoraj legendarni pravni revščini po nareku naše vrle demo(n)kracije. In kaj naj človek napravi zoper takšno stanje? Zdi se, da bi bil še najboljši ukrep pisati Dedku Mrazu. A kaj, ko smo si ga skoraj že ukinili. In zaradi komaj še omembe vrednega mentalnega zdravja si bomo ukinili še marsikaj drugega.
* (1) LE – to bo poudarek nadaljevanja.
Sep 06, 2013